Potratnost slovenskega parlamentarnega sistema

Slovenski parlamentarni sistem se v grobem deli na državni zbor (DZ) in državni svet (DS). V DZ sedi 90 poslancev, ki so izvoljeni predstavniki ljudstva: torej 90 politikov za 2,1 milijona ljudi na okoli 25.000 kvadratnih kilometrih. Poleg tega obstaja še DS s 40 svetniki …

Vse to je v državi, ki ima 212 občin. Posledično je to en poslanec na 23.330 državljanov in na 277 kvadratnih kilometrov. Spomnim se, da je bil ob osamosvojitvi oziroma pozneje ob vstopu v Evropsko unijo iz nje izrečen nasvet, naj se Slovenija uredi po pokrajinah. Če bi imeli sedem do osem pokrajin (spomnimo se Marije Terezije), potem bil bilo 40 do 45 poslancev več kot dovolj. Tako pa ima vsak poslanec svojo pisarno, parkirni prostor, tehničnega sodelavca/-ko … Ne vidim možnosti, da bi bodisi koalicijski bodisi opozicijski poslanci sprejeli zmanjšanje števila poslancev v državnem zboru. Zakaj pa bi? Država, narod je plačal tudi potovalne stroške Žana Mahniča v preteklem letu (šest potovanj čez Atlantik – štirikrat ZDA, dvakrat Kanada).

Če za primerjavo vzamemo »ubogo« Srbijo, ki ima 6,6 milijona prebivalcev in 84.000 kvadratnih kilometrov ter 146 občin, vidimo, da naši bratje Srbi na tem področju ne razmetavajo državnega denarja, saj en poslanec zastopa 45.500 prebivalcev. Hkrati pa ozemlje Srbije meri 84.000 kvadratnih kilometrov – torej en poslanec na vsakih 336 kvadratnih kilometrov. Računica je jasna: naš DZ je prevelik in predrag. Ni pa ga politika v našem parlamentarnem sistemu, ki bi sprejel zmanjšanje števila poslancev in s tem privarčeval precej denarja, ki bi ga lahko namenili za upokojence ali zdravstvo. Ne predstavljam si, da bi Pavel Rupar podprl kaj takšnega, pa tudi Robert Golob ne …

Pa pojdimo še v širši svet. Avstralija ima parlament (151 poslancev) in senat (76 senatorjev) – za 26,6 milijona prebivalcev. Na tem velikem prostoru je vsega skupaj 537 občin. Mislim, da ni treba poudariti, kako potraten je v tej primerjavi slovenski parlamentarni sistem.

Prepričan sem, da če bi imeli referendum o zmanjšanju poslanskih vrst, bi ga volilna baza podprla. Že če gledamo TV-prenose iz državnega zbora, vidimo, koliko poslancev je (skoraj redno) odsotnih – celo veliki vodja SDS je vidno odsoten kar veliko časa. Povprečni državljan mora biti dnevno na delovnem mestu tistih sedem ur in pol do osem. Zakaj so poslanci izjema? In naj za konec še dodam: mobilni telefoni bi morali biti v sejni dvorani državnega zbora prepovedani. Nemalo poslancev bulji v svoje napravice, kot da ni na svetu ničesar drugega, bolj pomembnega.