Zadnje tedne so bili v Sobotni prilogi objavljeni članki z naslovi Nevarnost padca z energijske pečine?, Zeleni ukrepi, da bi se izognili najbolj črnim scenarijem, ter poziv predsednikom z naslovom Časa zmanjkuje. Ukrepi so nujni. Tudi v Sloveniji! Vsem trem tehtnim objavam je skupno sporočilo, da je nujno zmanjšati potrošnjo energije.

Avtorji kompetentno ugotavljajo, da je zanašanje na proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov iluzija, da je sproščanje CO2 plinov v okolje doseglo kritično mejo za ukrepanje, da je treba ukrepati takoj in da Slovenija ne naredi niti tistega, kar je podpisala leta 2015 v pariškem podnebnem sporazumu. Poziv navaja konkretne zahteve za ukrepanje, med drugim večjo energetsko učinkovitost stavb.

Menim, da prav vprašanje energetske učinkovitosti stavb zahteva dodatna pojasnila. Za dojemanje resnosti stanja poskrbijo naslednji podatki. Globalno se urbane površine z vso infrastrukturo skupaj povečujejo za velikost Pariza na teden. To zajema novogradnje in nadomestne gradnje. Pri gradnji bivališč se v glavnem uporabljajo cement, ki pri proizvodnji sprošča 8 odstotkov CO2, ter železo in steklo, ki prispevata nadaljnje 3 odstotke CO2. Slovenec povprečno potroši 585 kilogramov cementa letno, Američan 330 kilogramov, prebivalec Kitajske pa kar 1716 kilogramov. Sproščanje CO2 pri proizvodnji cementa naj bi kumulativno že doseglo količino vezanega ogljika v celotni lesni masi planeta, z vsemi drevesi in grmovjem (vir: The Guardian, Concrete: the most destructive material on earth, 2019). Zgradbe v ZDA in Evropi povzročajo okoli 40 odstotkov sproščanja CO2 (vnesena in operativna energija). In to niti ne vključuje energije za sanacije, adaptacije, popravila in vzdrževanje stavb. V primerjavi s tem je sproščanje CO2 zaradi prometa dosti manjše, 23 odstotkov (vir: IEA, 2017).

Težava s porabo vnesene energije za gradnjo bivalnih konstrukcij je v tem, da se uporabljajo materiali, ki se ne dajo dobro reciklirati, kar velja tudi za montažne gradnje. Gradnja je osnovana na principu ulivanja, varjenja, lepljenja, vijačenja in žebljičenja unikatnih konstrukcijskih sklopov, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti. Zgradbe, ki so namenjene 90- in večletnemu življenjskemu ciklusu, seveda ne morejo slediti spremenjenim potrebam stanovalcev in se ne prilagajajo dobro fizičnim spremembam v urbanem okolju, spremembam mobilnosti in spremembam infrastrukture. Enkrat jih je treba porušiti, vključno s temelji. Lesene ameriške stavbe imajo zelo kratko življenjsko dobo, tipično 25 let. Vse to so energijsko zelo potratni pristopi, ki gredo daleč preko energije, potrebne zaradi naraščajoče splošne potrebe po površini bivalnih prostorov. Te energetske izgube, ki so vnesene pri gradnji, so povezane z načinom gradnje in jih lahko preprečimo.



Vzdrževanje želene klime v bivalnem prostoru zahteva energijo, v glavnem za ogrevanje in hlajenje. Idealno je poraba energije za vzdrževanje klime najmanjša, če se prilagaja potrebam stanovalcev in izkorišča vremenska, dnevna in sezonska nihanja z optimizacijo izolacije, toplotne mase zgradbe in prezračevanja. Da je optimizacija tipičnega bivališča daleč od idealne, kaže primerjava porabe za gretje med evropsko zidano gradnjo in ameriško leseno gradnjo. Evropska troši 64 odstotkov skupne porabe energije bivališča za ogrevanje (vir: Eurostat, 2017), ameriška 43 odstotkov (vir: IEA, 2015). Razmerje je še bolj neugodno, če se upošteva kvaliteta ameriške gradnje prebivališč, ki je bistveno slabša od evropske. V manjši meri je možno razliko opaziti tudi s primerjavo gradnje med srednjo in severno Evropo. Poraba energije za ogrevanje bivališča v Sloveniji je višja kot na Švedskem ali Norveškem. Ti primeri kažejo, da način gradnje vpliva tudi na porabo operativne energije. Pregled tehnologij za implementacijo skoraj ničenergetske stavbe ugotavlja, da pravilno načrtovana, grajena in vodena stavba lahko doseže 40 odstotkov zmanjšanja grelnih in hladilnih potreb (vir: Dai Xilei, Building energy-consumption status worldwide and state-of-the-art technologies for zero-energy buildings during the past decade, 2016).

Avtorji v uvodu omenjenih člankov za odpravljanje vzrokov za nastalo podnebno krizo zahtevajo takojšnjo akcijo, predvsem na področju obnašanja potrošnikov, regulacijo industrije in celo spremembe ekonomskega sistema. Izkušnje kažejo, da je takšne premike težko doseči in predvsem ne hitro. Izboljšava na področju stavbnega sektorja, kjer je sproščanje CO2 dominantno, je morda lažje dosegljiva. Upravičeno je pričakovati od države, da pridobi primerne tehnične rešitve od inštitutov, ki jih vzdržuje, izboljša odzivnost ustanov, da prilagodijo predpise in gradbene normative inovativnim gradnjam, ter da poveča odgovornost načrtovalcev stavb za zmanjšanje sproščanja CO2.