Pomanjkljiva informacija o pravici do splava

Ob novici, da so v Franciji pravico do splava zapisali v ustavo in ob tem še, da so to storili prvi na svetu, je marsikdo v Sloveniji ostrmel. Kako je mogoče, da se ponašajo s prvim mestom, ko pa smo v SFRJ in v Socialistični republiki Sloveniji to pravico imeli že leta 1974, ko je bil v Franciji splav še zakonsko preganjan kot kriminalno dejanje (do 1975).

Drugo presenečenje pa je prineslo ponavljanje trditve (zadnje v Utripu na TV Slovenija v soboto, 9. marca), da smo v Sloveniji to pravico imeli že leta 1991. Ta vest sama po sebi ni netočna, res smo jo imeli; ker pa je nastopala v zvezi z zavračanjem francoske primarnosti pri ustavni določitvi pravice do splava, je preprosto taka trditev tako pomanjkljiva, da je netočna. Tudi če komu ni všeč, da je pridobitev te človekove pravice postala ustavno določena v časih socialistične ureditve in da se je to zgodilo prvič na svetu v SFRJ oziroma v SRS, tega dejstva ni mogoče zanikati. Prav tako se ga ni treba sramovati zaradi tega, ker takrat slovenska (»komunistično totalitarna«) družba še ni bila »normalna« in »demokratična« po merilih »razvitega Zahoda«.

Ta človekova pravica (»da svobodno odloča o rojstvih otrok«, 233. člen Ustave SRS) je bila zakonsko varovana, njeno uresničevanje pa zagotovljeno od izobraževanja prek ustrezne socialne varnosti do zdravstvene pomoči. Predvsem pa se ta pravica ni omejevala le na splav, temveč je zajemala vse pomembne vidike družbene skrbi za rodnostno delovanje, vključno s kontracepcijo in z (odgovornim) načrtovanjem družine.

Slovenija kot samostojna država je nastala leta 1991, vendar pa se niso šele takrat rodili njeni državljanke in državljani. Zato bi bilo prav, da se tudi v javnem sporočanju na to ne pozabi in da se javnost o tako pomembnem dosežku (predvsem za položaj žensk) celostno seznani. To pa pomeni, da se jasno pove, od kdaj ima Republika Slovenija to ustavno pravico.