V nadaljevanju preberite:

Neenakosti se kopičijo, za že zdavnaj pridobljene pravice se moramo boriti spet in vse glasneje. Realnost nam ne govori v prid, čeprav so zakoni morda dobri. Da papir vse prenese, je zgolj ena od puhlic, o katerih razmišljam na današnji praznik žensk. Ne upam si kljub vsemu preveč glasno govoriti o neenakih plačilih, premalo ženskah v upravah največjih družb, o obveznih kvotah in pravici do splava – v Sloveniji je pravica do odločanja o svobodnem rojevanju otrok zagotovljena z ustavo, a je Francija pred dnevi vendarle prva zbrala pogum in besedo splav zapisala tudi v ustavo – ker se ob posnetkih iz Gaze vse to zdi nepomembno, surovo, neokusno.

Je torej prav, da se prevprašujem o tem, kako je danes in tu biti ženska, katere pravice so nam (morda) kršene, zakaj je javni diskurz pogosto ponižujoč in seksističen ter kot tak naleti še na smeh in vsaj delno odobravanje?