Poljski zgled za naše zagovornike človekovih pravic

Prve, najprej samo zaskrbljene, osuple in podobne reakcije laične javnosti na javno molitev na Kongresnem trgu (da bi moškim vrnili vlogo »duhovnih voditeljev«) se (pričakovano) hitro zaostrujejo v vse manj prikrite želje (zahteve?) po državni intervenciji v ta kulturni boj.

Čisto neposredno te želje sicer še niso izražene – 17. oktobra v Delu v pismu dr. Mace Jogan »samo« s trditvijo, da »sklicatelji petkove molitve delujejo protiustavno« (saj vendar nasprotujejo z ustavo zagotovljeni enakopravnosti in drugim pravicam žensk!), v članku dr. Romana Kuharja na isti strani zgoraj pa samo s temu podobnim sklicevanjem, da je to vendar v nasprotju z duhom univerzalne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948. Toda z mrakobno zaključno mislijo, ki pa te zmrazi: »Na pogorišču druge svetovne vojne se je človeštvo takrat zaklelo: nikoli več! A zgodovinski spomin je kratek …« Torej? Naj bi nam zaradi agresivne »rekatolizacije« grozila kar ponovitev strahot druge svetovne vojne? Zoper tako strahotno nevarnost so pa najbrž res dovoljena vsa sredstva …

Da, tudi po mojem mnenju je vse navedeno res v očitnem nasprotju tako z duhom univerzalne deklaracije človekovih pravic kot z našo ustavo. Toda oba akta, ki uokvirjata in usmerjata naše življenje in delovanje, poudarjata tudi svobodo izražanja – ta pa omogoča in dovoljuje tudi prizadevanja njunih mnenjskih nasprotnikov, da se javno zavzemajo tudi za povsem nasprotne ideje in jih propagirajo. Se zagovorniki človekovih pravic, zapisanih v teh in drugih široko sprejetih aktih, tako bojijo, da bi ta rekatolizacija (in dr. Kuhar upravičeno opozarja, da je to neokonservativno gibanje Agenda Evropa že preraslo cerkvene meje) pri nas in drugje lahko uničila zdaj priznane človekove pravice, če vsa ta mnenjska (ideološka) ofenziva ne bo ustavljena kot protiustavno, torej nedovoljeno delovanje? Ni to že defetizem? Burna razprava, ki se je razvila ob oviranju izražanja takih konservativnih idej z razdiranjem tistih »simboličnih zastavic« na istem Kongresnem trgu malo prej, je bila očitno samo uvertura – obe strani na tej podlagi zdaj samo še zaostrujeta vsaka svojo ideološko retoriko. Če bo pri tem ostalo, ne vidim razloga za zaskrbljenost. Je gotovo prav in potrebno, da so zagovorniki zdaj priznanih človekovih pravic v tem mnenjskem (»kulturnem«) boju odločni in tudi ostri, da javno mnenje in politike opozarjajo na vse, kar bi iz morebitne mnenjske prevlade »neokonservativizma« lahko sledilo – a naj pri tem nikar ne zapadejo v skušnjavo, da bi v tem »kulturnem boju« zatrjevali, da je delovanje njihovih nasprotnikov protiustavno (in da ga je zato treba preprečiti?). Ne, nikakor ni protiustavno – po ustavi smejo propagirati tudi ustavi in zdaj priznanim človekovim pravicam nasprotne ideje.

A bitje zvona, celo z aluzijami na »pogorišče druge svetovne vojne«, je tu povsem odveč. Če je zagovornikom človekovih, zlasti ženskih pravic in pravne države celo na Poljskem te dni uspelo mnenjsko in politično (na volitvah) poraziti ta tam že močno uveljavljeni neokonservativizem, potem je v Sloveniji vsak defetizem (ali »malanje hudiča na steno«) toliko bolj zgrešen.