Po poti spominov v Mariboru: od ezl eka do kina Udarnik

Mariborski »ezl ek«, center sveta, izhodišče za potep na vse štiri strani neba. Z vseh strani so se zbirali študenti, dijaki (ti so navadno špricali pouk), postopači, šminkerji, vmes se je našel tudi kakšen ovaduh … Vsi, ki so imeli čas za klepet – in časa je bilo takrat na pretek.

Tokrat sem se namenil na jug – jugozahod. Izhodišče ezl ek je danes bolj prazno. Petanovo kavarno Astorio je nek arhitekt – pametnjakovič prerezal na pol in nekoč ugledna kavarna je dobila dve etaži, obe brez življenja. Le zunaj še postopa kakšna zgubljena duša ali gastarbajter, ki se je vrnil in išče stare kamerade.

Čez cesto je hotel Orel, v čigar bifeju so se v tistih časih nekateri že ob rani uri morali »prizemljiti«. Bife je zdaj zamenjala modna trgovina. Pred vhodom iščem poštni nabiralnik, a ga ni več. Do tega nabiralnika ni bilo tako lahko priti. Fički, spački, pa še kakšen NSU princ so divjali po Slovenski, kot da so na kakšnem reliju. Ko je en takšen dirkač hotel skrajšati ovinek, mu je obiskovalec Bobija, metalec diska sicer, to preprečil in mu razbil levo stransko steklo. Vprašal ga je, ali hoče, da mu še desno, da ne bo avto asimetrično oblikovan. Tako se je takrat tem stvarem streglo.

Grajski trg: desno kavarna Astoria (in ezl ek), nasproti nekdanji hotel Orel ... FOTO: Tadej Regent

Bobi je bil bife v Astorii in je bil vesolje zase. Tja so hodili samo posvečeni, priznano kvalificirani pivci. Ker me je zanimalo, kaj se tam dogaja, sem včasih pokukal noter z izgovorom, da bi rad zamenjal bankovec za drobiž. Sploh me niso opazili. Kelnerca je ravno razdelila »džepe« sendviče svojim klientom. To so bili kosi kruha s soljo in poprom. In pijača je stekla po grlu, da je kaj! Kadar so bili na vrtu in se je naenkrat vlil dež, so jo vsi popihali, bila je brezplačna žurka …

Levo od Astorie je domovala Biserka, tja so hodile ženske kupovat volno za štrikanje, fuzbalerji Branika (pa tudi Ajznpona) pa občudovat prelestno črnolasko. Kar naprej so jim manjkali neki gumbi. Zadrge so bile takrat redkost.

Danes je Slovenska ulica zaprta za promet in avstrijski turisti se lahko lagodno sprehajajo z Ilichovim sladoledom v rokah. In vodiči jim obujajo spomine na tiste krasne avstro-ogrske čase.

Hotel Orel je skrbel za žejne, na drugi strani Grajskega trga pa je dišalo iz pekarne Šerpan (po starem, naj mi bo oproščeno). Dobil si tudi »zimski sladoled«, krema v kornetu. Tam nič več ne diši tako, pa tudi takega sladoleda ni več. Marsičesa ni več. Ne morem pozabiti mlečne restavracije Soča v Gosposki ulici. Tja smo hodili na malico. Hit sezone je bil jogurt (v steklenem kozarcu!) in žemlja. Plastika? Kaj je to? A to so tisti »šlauhi« za na morje, ki jih prodajajo pri Jugoplastiki na vogalu?

Središče Maribora, izhodišče za potep na vse štiri strani neba. FOTO: Črt Piksi

No, pa smo pri kinu Udarnik. Včasih je bil to Grajski kino, njegov brat Partizan pa kino Esplanade. Pa pustimo zgodovino. Imenitna modernistična stavba arhitektov Vladimirja Šubica (ljubljanski Nebotičnik) in Herberta Drofenika (mariborska Velika kavarna) je danes v žalostnem stanju. V spominu pa imam dolge vrste za karto, predno si prišel v čudovito preddverje, z marmorjem in plemenitim lesom obloženo. Karto si lahko dobil tudi s popustom tik pred predstavo. Črni trg jih je imel vedno na zalogi. Datum in prilepljen kupon se v mraku nista videla … Bilo je še nekaj obstranskih dejavnosti. Starejši so hodili ponoči v klet, gledat slačipunce, mi mladež pa smo popoldne igrali namizni nogomet in poslušali prvi džuboks v mestu. Amerika!

Amerike ni več. Tudi v Ameriki je ni več. Prihaja umetna inteligenca. Zmagala je plastika.