»Arheolog« med mariborskimi ruševinami

Včeraj sem bil »arheolog«. Začel sem pri Dželozu, čajnici – kavarni v centru mesta. Na tem mestu je bil vrt, ki so ga v šestdesetih letih pozidali s »plombo«, kot je bilo takrat moderno. Tam sem nekoč živel.

Prišel je Furgula, skoraj inventar lokala, maskota, in še nekaj stalnih gostov. Izmenjali smo si zadnje novice (kdo je umrl, kaj so zopet zakuhali v mestu …), malo pošimfali in odšel sem na potep po svojem rojstnem mestu. »Iskat gre mestne vedute,« sem slišal za sabo.

Pa ni bilo tako. Tokrat sem šel s fotoaparatom na lov za detajli na starih, zanemarjenih in zapuščenih stavbah. In kot že tolikokrat me je zopet vleklo v industrijsko Melje z Mariborsko tekstilno tovarno. Navezan sem na vse, kar je v zvezi s tekstilom, to je očitno v krvi. Že naša mama je v stari Jugoslaviji delala v nekaj tekstilnih tovarnah. V tisti na Taboru sem v šestdesetih delal tudi jaz, preden sem odšel kot gastarbajter v Innsbruck delat v tovarno lodna. Na Taboru so tovarno zbrisali z obličja mesta, s Kitajci so tam nameravali zgraditi »tovarno kulture«, a je od tega ostala le ogromna luknja. Tam ni več kaj raziskovati.

In mahnil sem jo v Melje. Na poti sem pofotkal kakšen gipsast relief na fasadi, stara vrata, najlepša pa je bila secesijska jedkana šipa nad vrati v Krekovi ulici. Pešačil sem po dolgi Meljski cesti in iskal hišo s številko 55, na njej bi naj bil relief kovača, ker je tam bila nekoč kovačija. Nisem je našel, vse je spremenjeno, zabetonirano, zasfaltirano in zaplastificirano. Takšen je danes trend.

Vračal sem se mimo najstarejše trte in zopet pogledal Dravo skozi okno na ruševini, ki ima enako usodo kakor MTT. FOTO: Branko Lipnik

Pred MTT sem iskal kakšno obvestilo, da je zadrževanje tam prepovedano ali kaj podobnega. Bila je sobota, žive duše ni bilo od Meljske ceste do obrežja Drave. Mesto duhov. S tovarniških stavb omet odpada naprej, kljub rdeči optimistični barvi. Kakor da se hoče vrniti k nekdanji beli iz časa graditelja tovarne Josipa Hutterja. Razbite šipe, polomljeni žlebovi, kupi kamenja, opeke, železja … Ko sem si pred leti prvič ogledoval žalostno usodo tovarne, kjer sem v barvarni imel prakso, sem v kontejnerju z odpadki našel debel katalog raznobarvnih sukancev in majhno ogledalo, gotovo last nekdanje predice ali tkalke. Katalog sem nesel v Pokrajinski muzej, ogledalo pa sem spravil za spomin. Morda se je nekoč delavka utegnila pogledati vanj in si urediti lase.

Tokrat nisem šaril po kupih odpadkov kot kakšen klošar. Visoko sem moral dvigovati noge, da sem se prebil skozi ozke prehode in mimo ostanka dimnika, ki je bil nekoč simbol industrijskega Maribora, do obrežja Drave. Pa še tam lep pozdrav: vhod ali izhod (?) z južne strani, na stavbi, nekoč ugledni arhitekturi, zdaj sramoti. Prav tako razbitina, za zaključek.

Vračal sem se kar malo potolčen. Saj so mestni očetje in matere kulturne politike obljubljali, da bo to območje nov kulturni center, takšen, kakršne v nekdanjih tovarnah poznajo v tujini. A namesto oživljene industrijske dediščine še vedno gledamo nadaljnje propadanje. Niti pomesti niso utegnili pred svojim mestnim pragom.

Vračal sem se mimo najstarejše trte in zopet pogledal Dravo skozi okno na ruševini, ki ima enako usodo kakor MTT. Preden sem pristal pri Dželozu, pa še pogled na morskega psa pri izhodu kina Udarnik. Očitno se ga bojijo in lahko še naprej straši turiste, ki slučajno zatavajo po drugem najlepšem mestu na svetu.