O (ne)hvaležnosti

Dve Postojnki »nestandardnega tipa« sva se, ko sem imela objavo v Delu, dobili na brezalkoholni pijači na neko oblačno in toplo sredo, slikarka Nejka Selišnik in jaz. Pogovor se je seveda vrtel okrog umetniških tem, pri njej okoli slikanja za OŠ Loče in izdelovanja brošk, pri meni okrog objave v Delu in predstavitve knjige mojega pisateljskega kolega, na katero me je v tistem času osebno vabil – in ki sem se mu prav rada odzvala, saj ne gre le za srečanje z njim, temveč z vsemi pišočimi kolegi(cami) s tistega konca naše domovine Slovenije.

Nenadoma načne Nejka temo o človeški (ne)hvaležnosti. Nanjo jo spomnim prav jaz s prebranim besedilom na facebooku, ki lepo prikaže starševsko radodarnost in otroško skopost. Starši otrokom izobrazbo in hišo, nehvaležni otroci pa porivajo starše v dom za ostarele! Kje je tu hvaležnost za podarjeno življenje, za vse dneve in noči, ki so jih starši preživeli ob njih, da so lahko zrasli v uspešne izobražence s službami za nedoločen čas, za življenja sposobne mlade ljudi z vizijo prihodnosti pred sabo, z lastnimi zakoni, razširjenimi v prijetne družinice, ki si lahko ob gradnji hiš privoščijo še izlete v bližnjo ali daljno okolico, šolanje malčkov z vsemi obšolskimi delavnicami vred, z bučnimi rojstnodnevnimi zabavami itd.? Naši generaciji se o čem takem še sanjalo ni!

Gre za skrajni egoizem naše mladine ali za reklo, da se svet vrti naprej in ne nazaj, torej daj otrokom vse in pozabi na starše? Še pravljica o hvaležnem medvedu nas uči, da je živalska hvaležnost lahko večja od človeške. Pripoveduje pa o ženski, ki je živali izpulila trn iz šape in ta ji je v zahvalo prinesla naročje hrušk!



Če pogledam našo generacijo, sploh ni bila takšna, imela je še srce na pravem mestu. Kolikokrat sem videla parkirati mladino ob cesti, da je mimovozeča pobrala še starajoče se starše in jim privoščila nedeljski izlet in družbo. Starši so se oddolževali s svojo modrostjo in plačanim kosilom v gostilni za vse. Od tega so imele korist vse generacije, starejša, srednja in najmlajša. In vsi so živeli ločeno in skupaj, že v odmiku, kar včasih prav paše, toda tudi v največji slogi in veselju.

Ko so starši potrebovali pomoč, je mladina vedno našla čas zanje in priskočila. Drugo je seveda, če zatajita glava ali noge oziroma če se človek počuti osamljenega in si zaželi domske družabnosti. Ali če je sam, če ni starš. Samo v teh primerih je bil včasih na mestu dom. Kaj pa danes?! Grozljiv je primer evtanazije dementnih oseb! Se spominjam kolegice, ki je imela dementno taščo. Ta je imela urejeno 24-urno varstvo doma. Vsa žlahta se je organizirala, da ji je to lahko nudila. To je bil čudovit zgled medsebojne povezanosti in ljubezni znotraj žlahte.

Oblačnost se je razkadila, posijalo je sonce, po katerem v tem letnem času že prav vsi hrepenimo. V meni se je razkrojilo turobno občutenje in vstala je vera v novega človeka, kot ga je propagiral v svojem viharnem času Srečko Kosovel. Takega, ki bo kupil večji avto, če bo zmogel na osnovi ljubezni poskrbeti za starejše ljudi. Takega, ki jim bo od svojega imetja podarjal desetino plače, kot sem to delala jaz.

Kajti najhuje je bilo moje prostovoljstvo v nekem domu, kjer so stanovalke navalile name, češ ne ostane nam niti za najlonke in kavo. Za to pa se lahko poskrbi, kajne, vrla mladina? In še za redne obiske, da se star človek ne počuti osamljen in zavržen od svojih najbližjih. To si je vendar zaslužil in to mu po vseh zakonih človečnosti pripada! Je to res tako nemogoče kot suha cunja na dnu morja?