Dolgotrajna oskrba na Finskem

Finska je zakon o dolgotrajni oskrbi sprejela decembra 2012, veljati je začel pol leta pozneje. Pred časom sem si lahko od blizu ogledala nekatere rešitve, ki jih je uvedla ta država v domovih ostarelih in tudi na domu. Kar zadeva skrb za starejše pri nas, pa bi se morali najprej dogovoriti, kakšne domove sploh hočemo. Ali negovalne kolose ali majhne domove, vpete v kraj in okolico.



Glavna cilja finskega zakona sta bila: dati prednost storitvam, ki se opravijo doma, institucionalno varstvo pa zagotavljati le v primerih, ko je to medicinsko upravičeno ali potrebno za varno in dostojno življenje starejših ljudi. Tako naj bi zakon v prihodnje skrb za ostarele prenesel z zavodskega na zunajzavodsko varstvo, kot mi je povedala Marja Vaarama, takrat višja raziskovalka na nacionalni agenciji za socialno in zdravstveno varstvo.



Med prvimi ukrepi je bila napovedana prenova stanovanj, tako da bo to prilagojeno starejšemu človeku. Naslednja stopnica je bila organizirano varstvo starejših, v katerem lahko preživijo večji del dneva, prav tako naj bi bilo organizirano dnevno varstvo za duševno prizadete ostarele. Sledila so varovana stanovanja, ki jih Finci imenujejo servisna, kjer so za stanovalce organizirani tudi skupni servisi in druge aktivnosti. Naslednja stopnica so bili domovi za starejše, ki naj bi bili hkrati centri zunajzavodskih dejavnosti, namenjenih tej populaciji. Marja Vaarama se je zavzemala tudi za posebne, majhne domske enote za lažje duševno prizadete in po možnosti dnevno varstvo zanje. Šele kot zadnja stopnica bi bila na vrsti bolnišnična oskrba v zavodu ali bolnišnici.

Že nekoč organizirana pomoč na domu v mestecu Lohja

Uro vožnje z avtobusom iz Helsinkov proti jugu je slikovito mestece Lohja. V občini s 15.000 prebivalci so imeli takrat skoraj 13 odstotkov starejših od 65 let. Zato so se odločili za razvijanje servisov, ki naj bi starejšim pomagali živeti na svojem domu. Tako je dom ostarelih v mestu hkrati tudi center številnih zunajzavodskih dejavnosti ter servisov za starejše občane. Dom stoji ob robu mestnega središča, tako da oskrbovanci lahko z vozičkom pridejo do trgovin na bližnjem trgu ali do cerkve. Od doma pa je le kakih sto metrov do peščene jezerske obale. Takrat je imel dom 55 postelj, večinoma v prostornih, 18 kvadratnih metrov velikih enoposteljnih sobah z lastnim straniščem. Oskrbovanci lahko prinesejo s seboj v dom, kar želijo, tudi pohištvo. Poleg prostorne jedilnice so v domu knjižnica s časopisi, revijami in knjigami, delavnice za delovno terapijo ali konjičke ter savna in bazen. Prav tako imajo tam svojo delovno sobo negovalke – gospodinje, ki pomagajo ljudem, ki živijo doma.



Takratna direktorica doma Heli Virtanen je bila hkrati vodja občinske socialnovarstvene službe, in kot je razlagala, je bila njena naloga ugotavljati, kako živijo starejši v občini in ali je zanje primerno poskrbljeno, ter seveda organizirati službe, servise in še marsikaj. V domu so takrat imeli deset sob rezerviranih za tako imenovani sistem intervalov. Sistematično so namreč za teden ali dva sprejemali starejše, ki sicer živijo doma, a so potrebni intenzivnejše nege ali rehabilitacije, ali da razbremenijo svojce. Poleg tega je dom vmesna postaja med bolnišnico in domačo oskrbo. Posebno starejšim, prizadetim po kapi, pomagajo k čim hitrejšemu okrevanju. Virtanenova je povedala, da odkar so uvedli organizirano pomoč na domu, ki jo sicer po zakonu zagotavlja občina, ter še druge servisne dejavnosti, jim je uspelo obdržati v domači negi tudi zelo bolne.

Zunajzavodska dejavnost

Že takrat so imeli v domu organizirano dnevno varstvo, in sicer za šest skupin. Te so prihajale ob 10. uri in ostale v domu do 15. ure. Posebno zanimiv je bil videti poskus organiziranja dnevnega varstva za duševno prizadete ostarele. Ena od šestih skupin je bila takrat namreč skupina prizadetih. V njej je bilo sedem varovank. Z njimi so delale po tri negovalke oziroma prostovoljke Rdečega križa. Za to skupino so preuredili prostore, v katerih je bilo nekoč skladišče, in jih spremenili v domače trisobno stanovanje. V stanovanjskem bloku so imeli na voljo tudi pet manjših občinskih stanovanj. V vsakem sta živeli dve starejši ali invalidni osebi, v večjem stanovanju so imeli tudi dnevno sobo, ki so jo imenovali »babičina soba«.

Vse, kar je bilo na razpolago v domu, je bilo na razpolago tudi starejšim od 60 let v kraju, ki so, to je bil pogoj, upokojeni. Na voljo so imeli delavnice, pralnico, kjer so lahko prali sami ali s pomočjo delavk doma. Prav tako so bila za te ljudi odprta vrata savne in bazena za telovadbo; za zunanje obiskovalce dva dni na teden, ko so jim pomagale tudi negovalke. Za tiste, ki niso zmogli priti sami, so imeli organiziran prevoz. Prevozne stroške je plačala občina, v domu pa so jim po savni zastonj postregli kavo.

Organizirana pomoč na domu, občasno bivanje v domu in še posebej dnevno varstvo prizadetih ostarelih so imeli poleg humane strani – da starejši čim dlje ostanejo v domačem okolju – tudi zelo pomembno finančno plat, kot je takrat razlagala Heli Virtanen. Z enako vsoto, kot so jo imeli na razpolago prej, so namreč lahko po opisani ureditvi storili za starejše v občini veliko več.

Kaj lahko stori občina, kaj sorodniki

Zanimive rešitve je že pred leti uvedlo mesto Tampere. Socialno službo so imeli razdeljeno na pet območnih uradov, v katerih so delovale predvsem tiste službe, ki naj bi bile čim bližje občanom. Mednje je sodila tudi pomoč na domu. Če je nekdo potreboval pomoč, je negovalka najprej obiskala to osebo, skupaj morda še sorodnike, zatem so ugotovili, kakšno pomoč potrebuje in kaj bo kdo naredil. Torej: kaj lahko storijo sorodniki, kaj občina, kaj zdravstvena služba. Običajna pomoč (če jo sploh lahko tako imenujem) je predvsem v vsakodnevnih opravilih: negovalka pomaga pri osebni negi, gre v trgovino, skuha, pospravi stanovanje. Tako so imeli stranke, ki so potrebovale pomoč vsak dan po eno ali tri ure, nekatere le trikrat na teden.



Vendar je bila ta oblika pomoči omejena na delovne dni. Da bi zagotovili 24-urno pomoč, predvsem za bolne, so organizirali tako imenovano nočno patruljo. Negovalka in medicinska sestra sta zvečer obiskali svoje varovance in jim dali zdravila, sladkornim bolnikom morda inzulin, jim pomagali v posteljo in pripravili topel napitek. Kot je takrat povedala Paula Nissinen, se je ta oblika pomoči pokazala za izredno koristno. Oboleli so se počutili varne.

Poleg navedenih oblik pomoči imajo še druge servise, kot so dostava hrane, savna, pranje perila, veliko pospravljanje (kar zanje opravlja specializirano zasebno podjetje), tu je še varnostni telefon. Sicer v Tamperu organizirajo pomoč na domu še zasebne organizacije in Rdeči križ. Občina z njimi dobro sodeluje.