O državnem odvetništvu

Ob nedavni nepotrditvi gospoda Jurija Groznika se je vznemirila odvetniška zbornica; slišali smo, da mora odvetnik pač zastopati stališča svoje stranke, v tem primeru državni odvetnik stališča države, to je vlade.

Naj mi odvetniki ne zamerijo, ampak tu gre za nesporazum v pojmih. Ko so »državno pravobranilstvo« spremenili v »državno odvetništvo«, so se očitno naslonili na tuje zglede. V nemščini ima beseda Anwalt več pomenov, državnemu tožilcu se reče Staatsanwalt, odvetniku pa Rechtsanwalt (oziroma pogovorno Anwalt), v Avstriji pa je Volksanwalt nekakšen ombudsman. Podobno ima več pomenov tudi ameriški izraz attorney. Za državnega »odvetnika« ne moremo uporabiti besede advokat. Njegov status v sistemu je bolj podoben statusu vrhovnega državnega tožilca, čeprav ima seveda drugačne naloge. Zato bi bilo gotovo ustreznejše poimenovanje »državni pravdnik«. Razlika med odvetnikom in pravdnikom je pač ta, da si odvetnik lahko izbira stranke (z delno izjemo obveznega zagovorništva). Pravdnik pa je uradnik, vezan na napotke. Na te obvezne napotke se je skliceval tudi g. Groznik, češ, po njih sem se moral ravnati. Govorec odvetniške zbornice mu je tu pritrjeval, češ, njegovo ravnanje je zahtevala njegova stranka. Tu pa nastane še en problem: Čigav »odvetnik« (oziroma pravdnik) je »državni odvetnik«, je v službi države ali vlade? Če je, kot pravi njegovo ime, v službi države, je vezan na njen vrhovni zakon, na ustavo, in zato dolžan zavrniti napotke, ki kršijo ustavo. Ker g. Groznik v danem primeru ni zavrnil vladnih napotkov, je odločno premalo upošteval ustavo in zato je sedanja vlada ravnala prav, da ga ni potrdila.