O ateizmu in veri: ne zmaga, ampak sobitje

V Delovem članku Do zmagoslavja ateizma se zdi še zelo daleč, ki je izhodišče za moje razmišljanje, je načetih preveč vprašanj, da bi se jih mogel dotakniti v kratkem članku. Naj zato osvetlim samo razliko med vero in religiozno vero in odnos med religioznim naukom in znanostjo. Mislim, da je srž problema v besedi »zmagoslavje«. Dokler se bodo ateisti na eni strani in teisti – ali bolje religiozno verni – spopadali za prevlado, smo na napačni poti. Dokler se skušajo eni in/ali drugi polastiti človekovega duha, ne bo rešitve. Ne gre za zmago, ampak za sobitje, za dopuščanje druge biti, drugačnega doživljanja sveta in človeka.

Imam se za ateista, brezbožnika. Ne verujem v Boga, ne kot v prikazen, ki se očituje v človekovih občutkih in videnjih, ne kot v filozofsko idejo. To moje občutje je trdno. Rad bi se izognil dokazovanju in zavračanju dokazov o obstoju Boga, kar bi se sprevrglo v neskončno pričkanje. Mislim, da imam pravico izpovedati svojo (ne)vero brez dokazovanja. To pravico ima tudi religiozno verni. Vere se ne dokazuje. Vera je. Obstoja Boga se ne dokazuje in ne oporeka, v Boga se veruje ali ne veruje.
Vseeno naj svojo brezbožnost nekoliko opišem. Kadar me kdo vpraša, ali verujem v Boga, mu vrnem vprašanje: Kdo ali kaj je Bog/bog? Odgovorijo, da je Stvarnik nebes in Zemlje; da je Oseba, ki nas je ustvarila po svoji podobi; oseba, ki zahteva čaščenje, ki jo lahko prosiš in se z njo pogovarjaš. V svojem svetu ne potrebujem Boga, ne kot Stvarnika ne kot Osebe. Glede nastanka sveta verjamem fizikom in astronomom, prav zelo me pa to vprašanje ne zanima. Svet pač je. Kot osebe so mi dovolj moji bližnji, prijatelji, sodelavci in drugi ljudje. Ne potrebujem Nadosebe. Potrebujem pa zglede vrlih ljudi. Mednje sodi tudi Jezus iz Nazareta z nesrečno usodo duhovno prebujenega človeka, ki je stal za svojim prelomnim življenjskim nazorom in načinom življenja proti množici ter cerkveni in posvetni oblasti. Ni mi tuj pojem svetega. Mislim, da je življenje sveto; da je naš planet svet in da je raj. Sveta so mi nekatera dejanja, nekateri kraji in nekateri ljudje, tudi sodobniki, vzorniki, ki žarijo v svoji preprosti človečnosti, pokončnosti in plemenitosti. Ni jih tako malo.

Vendar razumem ljudi, ki verujejo v Boga. Ni lahko ne verovati v višje bitje, ki ureja svet. Ni lahko sprejeti spoznanja, da je Zemlja majhna pikica v eni izmed neštevilnih galaksij; da je obstoj tega planeta obsojen na večno zimo in propad; da je – še mnogo prej – vprašljiv obstoj človeštva na njem; da smo, skratka, sami v temini vesolja, za kratek vek, brez kakršnega koli namena. In da je edino, kar nam ostane, da se, kot vsako živo bitje, veselimo obstoja teh nekaj trenutkov, dopustimo drug drugemu biti in se objamemo. Ni lahko biti sam v težkih trenutkih, brez upanja na rešitev. Ni se lahko posloviti od tega sveta brez upanja na posmrtno življenje. Sam »nadnaravnega klica« ne zaznavam; zaznavam naravni klic sočutja in solidarnosti. Prijazni ljudje bodo obžalovali, da nimam božje milosti, jaz pa jim pravim, naj se veselijo, da jim je bila podeljena.



Na obeh straneh, teistični (v širokem pomenu) in ateistični, v polemiki spregledujejo bistveno razliko – razliko med vero in religijo – in prezrejo vero. Vsi ljudje smo v načelu verni. Vsi ljudje, razen naravno prikrajšanih, imamo temeljno zaupanje v druge ljudi, v svet in življenje. To zaupanje je vera. Ta se razvije pri otroku v materinem krilu kot »varna navezanost«. Razvije se naravno. Otrok izraža zaupanje tako, da se odzove na prijazno besedo ali gib tudi tujega človeka. Vsi, razen v zgodnjem otroštvu prikrajšanih, smo sočutni do drugih. Sočutje se razvije, ko otrok spozna, da tudi druge boli, kar boli njega. Odtlej ravna po zlatem pravilu, ne da bi ga kot takega poznal, in se trudi, da drugim ne bi prizadejal, kar ne bi rad, da bi prizadelo njega. Opazovanje predšolskih otrok prepričljivo kaže, da so že malčki sposobni sočutja in medsebojne pomoči. V zadnjem času se množijo prikazi takih sposobnosti pri živalih.

Vsi ljudje včasih, nekateri pa pogosto, imamo tudi druga občutja, ki nas povezujejo z drugimi ljudmi in s svetom. Taka občutja so: jasno zavedanje biti v posebnih trenutkih, ljubezensko občutje, občutje povezanosti s svetom, z vesoljem (»oceansko občutje«) ipd. Tudi občutje Boga, občutek, da nekdo bdi nad teboj in da te varuje, da lahko tvegaš korak v življenje. Vse to je zame naravno doživljanje, ki izvira iz bivanja v materinem telesu in iz stika med organizmom in svetom. Včasih porodi ta stik tudi duševne pojave, ki so skrajni; ki jih tudi cerkev nima rada za svoje, se pa z njimi poklicno ukvarjajo psihiatri. Vse je v glavi, pravijo ljudje. V tem jim pritrjujem. Recite temu doživljanju »naravna vera«, ali kakor koli hočete, in jo podcenjujte v primerjavi z »vero v nadnaravno«, ki je za nekatere edina, ki zasluži naziv »vera«. Me ne moti, ker vem, da imam prav.

Sam nimam težav s sprejemanjem religiozno vernih, to je tistih, ki verujejo v Boga in se štejejo za pripadnike določene veroizpovedi. Ne sprejemam jih le zato, ker ima vsak pravico do svojih nazorov, če ne vodijo v polaščanje drugih. Sprejemam jih, ker vem, da čutijo Boga in sveto, če so iskreni, in da jim vse, kar doživljajo v okviru cerkve, nekaj pomeni. Vem, da je mnogim ljudem težko sprejeti paradoks smiselnosti osebnega življenja ob pogledu na kozmični nesmiselni vrtiljak. Potrebujejo tolažbo vere v nadnaravno.

V delih, ki so omenjena v članku, ki me je spodbudil k pisanju, gre za pobijanje religioznih naukov z znanostjo. Dawson s stališča biologije dokazuje, da je »Bog zabloda«. Podobno se z religiozno vero spopada biolog Coyne (Verjeti ali vedeti). Pri nas je z zgodovinskega vidika opozarjal na nelogičnosti svetopisemskih zgodb psiholog in sociolog Jan Makarovič (Zgodbe svetega pisma). Odkril je vrsto nelogičnosti in zgodovinskih netočnosti in nesmislov. Vse to je v samem bistvu zgrešeno početje, v kolikor skušajo »dokazati« neutemeljenost vere. Vera ni védenje, ampak verovanje, ki se ne dokazuje. V kolikor pa znanstvenik vzame svetopisemske trditve kot znanstvene hipoteze (kar niso), je njegovo prizadevanje raziskovalna vaja postranskega pomena. Čemu pametni ljudje to počno?



Njihovo početje je reakcija na vsiljevanje religioznih naukov. Biolog Coyne se bori proti vsiljevanju kreacionizma v ameriške šole. Kreacionizem je nevzdržna biološka teorija. Katoliška Cerkev priznava teorijo evolucije, ne priznavajo pa je različne krščanske sekte, ki jih v Ameriki mrgoli, pa najbrž tudi mnogi drugi verniki jemljejo preveč dobesedno, kar piše v Svetem pismu. Sveto pismo ni biološko besedilo, čeprav se mnogim vernim zdi, da je razlaga narave in zgodovine. V svojem bistvu in po svojem namenu so to spisi o božjem razodetju, o božji moči, o morali, etiki, smislu življenja in podobnem. Kaj lahko o tem reče biologija? Seveda pa tudi druga stran ne sme vsiljevati pojmovanj iz Svetega pisma, kot da bi bila znanstvena spoznanja, ker to niso. Geološka guba ni dokaz božje mogočnosti, ki krivi kamnite sklade. To bi bil prepoceni miselni trik, ki bi geologa ustavil v njegovem iskanju.

V vsem tem pričkanju gre za zgrešeno pojmovanje znanosti in religije. Znanost in religija sta dve različni vrsti človekovega odnosa do sveta (druge so umetnost, filozofija, zdrava pamet). Zastavljata si različna vprašanja o človeku in svetu in uporabljata različne metode, da bi nanja odgovorili. Druga druge ne moreta pobijati, ne da bi se smešili. Znanost ima jabolko za užiten sadež, ki ga gojimo, razmnožujemo, shranjujemo in uživamo tako in tako, s takimi in takimi učinki. Religija ga ima za simbol grešnega poželenja po vednosti. In zdaj biolog dokazuje, da se, seveda, jabolko lahko odtrga od drevesa in poje in da je zgodba o Evi in kači navadna pravljica. Varuhi nauka pa dokazujejo, da je v človeku že v samem začetku bilo grešno poželenje, da bi spoznal, kar ve le Bog; da se je to uresničilo, a kazen za to je bil izgon iz zemeljskega raja. Pazite! Mar ni napačna raba vednosti pripeljala do roba uničenja tega raja, uničenja, ki smo mu dejansko blizu? Bog (beri: tisočletna modrost, zbrana v Bibliji) je vedel, da bo človek zamočil.

Znanstveniki, ki s svojimi metodami in na osnovi svojega znanja dokazujejo ali oporekajo obstoj Boga, s tem presegajo meje svoje znanosti in jo zlorabljajo za nepravi namen. Religiozni verniki, ki pobijajo znanost z verskimi nauki, počnejo to nekompetentno, ker udobno pojasnjujejo naravne odnose z nadnaravnim takoj, ko jim zmanjka štrene.