Nova omrežnina: slabše ali boljše za uporabnike?

Po uvedbi novega sistema obračunavanja omrežnine sem decembra opazil članek, ki je sporočal, da je »nova omrežnina zapletena in krivična«. Novi sistem je povzročil poplavo ogorčenih komentarjev, saj naj bi bil zapleten, krivičen in prinaša višje stroške električne energije. Mogoče bo spodnja analiza komu pomagala pri boljšem razumevanju novega omrežninskega sistema.

Nisem energetik, me pa tematika zanima kot tehnika – zasebno zaradi optimalne rabe elektrike doma, z energetsko problematiko pa se ukvarjam tudi v službi. O novem sistemu se je v zadnjem letu precej pisalo – uvedbo zahtevajo smernice Evropske unije, najavljale so se spremembe in tudi podražitve. Običajno se pri nas vsi deležniki, vključno s poslovno sfero in mediji, z novostmi pričnemo ukvarjati šele po uvedbi, kakor sem napravil tudi sam. Nekaj zaradi obetov, da se bo za male zasebne odjemalce omrežnina celo pocenila, v podjetju pa nisem videl smisla odpirati problematike pred prejemom računov po novem, ko bodo cenovne posledice jasnejše. V luči viharnih medijskih odzivov daje moja analiza novosti v zasebnem in službenem okolju naslednja spoznanja.

Najprej je treba vedeti, kako in kateri censki bloki (pasovi) se izmenjujejo čez dan v letni oziroma zimski sezoni in da imamo sedaj opravka z »dvema omrežninama«, za moč in za dobavljeno energijo. Doma smo zmerni porabniki elektrike: največji je grelnik za toplo vodo, kuhamo na plin. V tabelo sem za preteklo leto po mesecih vnesel podatke o moči in porabi po posameznih blokih, pridobljene na Moj Elektro. Primerjava s starim sistemom je pokazala, da lahko v letošnjem letu 2025 pričakujem prihranek skoraj v višini mesečnega računa za elektriko. Ni mi sile, z veseljem pa razliko porabim sam!

Na poslovnem področju spada naša firma po klasifikaciji med velika podjetja, delujemo na SN-napetosti, poraba elektrike je konkretna. Simulacija na letni ravni kaže, da lahko računamo na 30-odstotno povečanje stroška omrežnine, pri računu za elektriko pa naj bi omrežnina pomenila od 7 do 12 odstotkov, odvisno od sezone; po starem pa je znašala 8 do 10 odstotkov računa. Ni zanemarljivo, nikakor pa usodno.

Na podlagi analiz sklepam naslednje. Pri fizičnih uporabnikih (brez toplotne črpalke ali električnega vozila) po novem večji delež omrežnine pomeni obračun po moči in manjši po porabljeni energiji, nasprotno pa je pri poslovni rabi povečanje omrežnine za porabljeno energijo. Za manjše fizične uporabnike bo omrežnina cenejša, ker dražja zimska tarifa velja le v štirih mesecih. Še vedno bo priporočljivo prati ponoči v času najcenejšega bloka, pa čeprav se novinar v Delu 28. decembra sprašuje, »kdo pri zdravi pameti pričakuje, da bomo perilo prali opolnoči?« No, jaz in moji znanci že desetletja peremo ponoči v času cenejše tarife. To je bilo stroškovno blagodejno nekoč v času cenejše tarife, sedaj pa tudi zato, da ne presežemo dovoljene moči. Sodobna tehnika kasnejšega vklopa nam opravilo olajša, naprave pa so tudi veliko tišje kot včasih! Če nam porabniki doma to dopuščajo, se da nekaj prihraniti z znižanjem obračunske moči. Pri elektriki pa velikega prihranka s premikom porabe v cenejše bloke ni, ker so cenovne postavke preblizu skupaj.

Pri poslovni rabi bi lahko večji prihranek dosegli samo z občutnim zmanjšanjem moči v 1. časovnem bloku pozimi, kar pa zaradi specifike proizvodnje vsaj v našem podjetju ne gre. Tudi tu prerazporeditev porabe v cenejše bloke ob trenutnih koeficientih ne pomaga kaj dosti. Edino možnost prihrankov vidim v uporabi hranilnikov energije, ki bi jih napolnili v času najnižje omrežnine in z njimi zniževali moč v 1. bloku.

Prosim za javno predstavitev, kolikšna sredstva bo po državnih načrtih dejansko treba nameniti za razširitev električnega omrežja do leta 2035. FOTO: Tadej Regent

Domnevam, da so pri izračunu koeficientov sodelovali specifični računski strokovnjaki, mogoče tudi kakšen aktuar. Postavke so preračunane tako, da se bo zagotovo nabralo več omrežnine kot do sedaj, kar je menda eden osnovnih ciljev, poleg pravičnejše obremenitve, seveda. Lahko bi nam pripravili enostavnejši sistem – predvsem ne potrebujemo sedmih različnih obdobij dnevno, zadostovala bi tri, kot predlaga gospod Aleksander Mervar, kar bi poenostavilo razumevanje in uporabo, da ne presegamo obračunske moči. Če se sistem ne bo spremenil, bo pri večjih fizičnih uporabnikih priporočljiva nadgradnja na pametno omrežje, torej vključevanje porabnikov elektrike glede na obračunsko moč, pri novih investitorjih v sončne elektrarne (SE) brez NET-meteringa (sistem neto meritve) pa absolutno nakup hranilnika energije s subvencijo, kjer se bo izplačalo polnjenje hranilnika ponoči v času najnižjih tarif in praznjenje takrat, ko SE ne zagotavlja dovolj energije.

Bolje bi bilo, da bi sistem v praksi preskušali kakšno leto in na podlagi ugotovitev potem uveljavili ustrezno prilagojenega. Težava pri zelenem prehodu je namreč dejstvo, da izgradnja sončne elektrarne običajno pomeni realno povečanje porabe elektrike (vgradnja toplotne črpalke in novih porabnikov), kar se logično odraža z večjo porabo in višjo omrežnino, še posebno ob zahtevi EU, da naj omrežnina sledi porabi. Povečanje porabe predstavlja težavo za elektropodjetja, ki morajo porabnikom zagotavljati elektriko do celotne priključne moči, ki jo v praksi le redko dosegamo. Zagotovo se zato sedaj uveljavljajo znižane obračunske moči na neki maksimum osebne porabe, kar naj bi načeloma razbremenilo omrežja in pocenilo vložek v razširitve. Trenutno še velja sistem, »ko vklopiš porabnika, prejmeš energijo«. Na tiho pa se bojim, da nam EU pripravlja prehod na zaenkrat nepredstavljivo opcijo, da »porabnika vklopiš takrat, ko je moč na voljo«!

Omrežnina je praviloma namenjena vzdrževanju in razvoju omrežja. Zaradi pridelave zelene elektrike naj bi bilo potrebno do leta 2030 vložiti v razširitev omrežja do štiri milijarde evrov, do leta 2050 pa kar petnajst milijard, pri čemer naj bi elektropodjetja imela na voljo le tretjino potrebnih sredstev. Mogoče so v preteklosti preveč zapravljali ali imajo previsoke plače? Ali pa samo zato, ker pred petimi leti še nihče ni vedel, da bo Evropska unija zaukazala totalni zeleni prehod do leta 2035, kar pa zahteva čas za projekte, izvedbo in predvsem velika finančna vlaganja, česar ni predvideval nihče, tako da sedaj sredstev nima ne država in še manj Eles. Ali bomo te (po EU obvezne) investicije plačali preko omrežnin, pravičneje skladno z našo porabo ali pa iz proračuna in bomo preko višjih in novih davkov krili še obresti?

Na koncu pa vprašanje za vlado ali pristojno ministrstvo. Pustimo ob strani razloge za populistično udrihanje čez agencijo, ki služi le cenenemu nabiranju političnih točk, saj se je o omrežnini v preteklosti dosti govorilo, obračunavanju po porabi pa se zaradi zahtev EU menda ne moremo izogniti. Pustimo tudi ob strani vprašanje ustreznosti zelenega prehoda.

Zelo pa me zanima in prosim za javno predstavitev, kolikšna sredstva bo po državnih načrtih dejansko treba nameniti za razširitev električnega omrežja do leta 2035. In predvsem, iz katerih virov se bodo sredstva zagotovila. Če pristojni teh informacij (še) nimajo, potem naj nam bog pomaga v bodočih desetletjih, ker ne bomo zgradili ne nove JE ne omrežja in je naša energetska prihodnost meglena.