Nogomet v Ljubljani: od zvezd do zatona

Tokrat malo drugačna vsebina – naveličan sem že tistih prepirljivih pisem, ko je ena stran bolj pametna od druge. Ko drug drugega obmetavamo s trditvami, ki odgovarjajo eni ali drugi strani ...

To pot o nogometu in ljubljanski Olimpiji.

Družina, salezijanci, mularija na koncu ulice ... in nogomet so me oblikovali.

Že kot predšolski otrok sem v jami na Kodeljevem požiral nogometne trenutke, ki so jih za gledalce in zlasti mularijo prikazovali idoli nogometašev Slovana: Verbek, Herbst, Majer … Tako kot pokojni pisatelj Marjan Rožanc sem se tam »zastrupil« z nogometom in ga že skoraj osemdeset let nosim vkodiranega v genih. In ga bodo, vedeli ali ne, podedovali tudi moji potomci.

Tudi sam sem nekaj časa aktivno igral nogomet. Najprej pri Slovanu in potem pri vevški Slaviji.

Vse življenje so mi bile tekme eden od možnih pobegov v svet sprostitve in odmika od vsakdanjih skrbi. Tudi ko sem prenehal igrati, je bil ogled nogometne tekme »ravnanje življenjskih« klancev.

Olimpija mi je bila vedno pri srcu. In rad jo imam še danes. Nepozabne so nedelje in tekme na starem stadionu za Bežigradom. Največkrat navijaško poln, zanimiva sivoolivno obarvana vzhodna tribuna ... Ljubljana je živela z Olimpijo. Domači fantje so bili enakovredni tujim nogometašem iz bolj nogometnih republik Jugoslavije. Tisto, da janezi niso za nogomet, ampak za smučanje, ni držalo. Olimpija se je enakovredno kosala z velemoštvi prve jugoslovanske lige.

Danes pa čisto drugačna zgodba. Žalostna.

In zato tole moje razmišljanje.

Neprestano menjavanje trenerjev in spreminjanje moštva je pogreb za ljubljanski nogomet. Namesto menjave trenerjev bi moralo odstopiti strokovno vodstvo – predvsem gospod Mladen Rudonja. Kapo dol pred njegovo nogometno kariero. Težki očitki pa za njegovo direktorovanje.

Pogled nazaj. Safet Hadžić je z ekipo dobro delal. Tudi takratna ekipa je bila sposobna pogledati v Evropo. Čutila se je dobra klima med igralci, kar se je odražalo tudi na igrišču. Zakaj je takrat »uletel« gospod Mladen, še danes ne ve nihče. Ali pa ve, a noče povedati. Vse bolj mi diši po tihih zaslužkih, vpletenih v te spremembe. Lastnik gospod Mandarić je bil prenaiven za »strokovnjake« okoli sebe.

Hadžić je bil zamenjan in pripeljan je bil Dino Skender. Trener brez resnih igralskih izkušenj. Samo teorija je premalo. Ekipa ni zaživela z njegovimi navodili in taktiko. Prav zato prepiri v garderobi. In slovo od naslova državnega prvaka na zadnji tekmi v Celju.

Skender je odšel. Začasno je delo prevzel Goran Stanković in za njim Savo Milošević. Po mojem skromnem mnenju je bila to dobra odločitev. Spet dobro delo dobrega strokovnjaka. Posebej spodbudne so bile njegove poteze z mladimi slovenskimi nogometaši. Prepričan sem, da bi v krajšem obdobju ekipa dozorela in bi Ljubljana imela svojo Olimpijo.

In spet gospod Rudonja. Kot da ne bi hotel, da ima Ljubljana dober klub.

In spet Dino Skender. Kljub slabim izkušnjam so ga postavili za trenerja. In ob njem neke čudne sorodstvene in kaj si ga vedi kakšne naveze.

Rezultat – kot prejšnjič ali pa še slabši. Slab nogomet. Zamenjava skoraj kompletnega moštva. Prazne tribune. Še Green Dragonsi so začeli odhajati ali pa so pokazali svojo jezo z vdorom v garderobo.

Zahteve najbolj zvestih navijačev so bile prehude. In Osiječan je moral že drugič oditi. Gospod direktor Rudonja pa nič (prosto po Levstikovem Martinu Krpanu).

Oditi bi morali tudi vsi tisti, ki se pletejo okoli kluba in jim ni toliko za to, da Ljubljana dobi dobro Olimpijo, ampak so interesi drugje. Najbrž predvsem v denarju.

Res si močno želim, da bi Prosinečkemu uspelo. Spoštujem njegovo znanje. Če se ne bodo vpletali v njegovo delo, mu vozili v ekipo igralcev, ki v domačih deželah ne najdejo mesta v klubih, in mu pustili nekaj časa, da moštvo dozori, potem bo lahko uspešen.

Trener mora imeti poleg znanja tudi izreden posluh za kolektiv. Socialna inteligentnost je pri tem še kako pomembna. Vsakega igralca mora trener poznati do obisti. In z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi ga mora vključevati v dobro funkcioniranje ekipe. Spomnim se dr. Branka Elsnerja, ki je kot trener Olimpije najprej s strokovnjaki opravil raziskave s sociogrami. Tako, da je natančno vedel, kam spada s svojo socialno pozicijo posamezen igralec. Ustvarjanje tima potrebuje čas. Neprestana menjava trenerjev in igralcev pomeni konec procesa in konec uspešnosti.

Nasprotno so dokazali trenerji zdajšnjih smučarskih skakalnih ekip, ženske in moške reprezentance. Zato takšni enkratni rezultati. Rezultati, ki povezujejo in združujejo. Dvigujejo tekmovalnost in motivacijo.

Samo na ta način bomo imeli v Ljubljani spet dober nogomet, ki nam bo vsaj malo lajšal zoprnije vsakdana.