Nihče ne »ponuja predčasne smrti«

Spoštovani gospod doktor Janez Koprivec, ne zamerite mi, da se obračam na vas na ta način, čeprav se ne poznava. Lažje pišem, če nagovarjam človeka osebno. Pišem vam zato, ker sem se bil v tem časniku izpostavil kot zagovornik pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, vi pa navajate argumente proti tej možnosti. Nisem zdravnik. Neizmerno spoštujem vaše izkušnje z umirajočimi. Imam pa tudi že sam izkušnjo smrti, poleg smrti svojih bližnjih in prijateljev tudi svoje lastne ob srčnem zastoju. Hvaležen sem ženi, reševalcem in zdravnikom za nadaljnjih osemnajst let lepega življenja in za možnost, da takole urim možgane v pozni starosti.

Cenim vaše priznanje v Sobotni temi z naslovom Ne, hvala za tako spoštovanje (Delo, 1. junija, stran 12): »Občutek, da danes vem, kakšna bo moja volja o evtanaziji na smrtni postelji, je lažen.« »Še zase si ne upam trditi, kako bi se odločil, ko bo ura blizu in bi mi bila dana predlagana možnost.« Naj vas potolažim. Vi sami boste prosili za to možnost, če boste želeli. Nihče vas ne bo napeljeval na to pot. Nihče ne »ponuja predčasne smrti«, kot pišete. Omogočiti želimo neozdravljivo bolnim, ki neznosno trpijo brez slehernega upa na izboljšanje, da legalno dobijo učinkovino, s katero si bojo sami skrajšali muke in življenje, ki v njem ne vidijo več smisla, pri čemer si lahko v zadnjem trenutku tudi premislijo. Velja vaša misel: »Možnost izbire je včasih bolj kot svoboda le novo prekletstvo.« A najbrž bolje od mene veste, da na smrt bolni v bolečinah ne tehta možnosti, ampak prosi usmiljenja! Mi pa, družba, bi mu lahko omogočili, da bi se ga kdo usmilil in da ta za to dejanje ne bi bil kaznovan.

»Mir, ki ga je nosila ena sama pot, je izginil,« pišete. Mir in vdanost v – po vašem – edino dopustno pot nista izginila zato, ker se je napovedala legalna možnost prostovoljnega končanja življenja, ampak zato, ker so nekateri bolniki v trpljenju in obupu neuspešno iskali tako pomoč ali pa so se poskušali sami pokončati na neprimerne načine. Mirne vdanosti se ne da izsiliti; trpljenje zapovedati ni človeško.

»Ljudi ni strah smrti, ampak umiranja,« pišete. Tako je. Tudi na umiranje bi se morali vsi pripraviti. A če je umiranje tako boleče, da presega zmožnost bolnika, da ga prenaša, in zdravnikov, da ga lajšajo, naj ima bolnik možnost, da si trpljenje skrajša. Sam dopuščam zase obe možnosti: v prvi vrsti se bom potrudil, da končam naravno (»naravno« pod morfijem?), četudi ne bi bilo neboleče. Če bo pa le prehudo, se bom – če bom toliko pri moči – najprej pogodil s svojci in jih prosil, da me izpustijo iz objema, potem pa bom prosil usmiljene duše, naj mi omogočijo odrešilni napoj.

Tudi na umiranje bi se morali vsi pripraviti. A če je umiranje tako boleče, da presega zmožnost bolnika, da ga prenaša, in zdravnikov, da ga lajšajo, naj ima bolnik možnost, da si trpljenje skrajša. FOTO: Nasa/Reuters

Pišete, da »bolezen obremeni bližnje«. Tako je. Še bolj jih obremeni umiranje in še bolj prisotnost ob neznosno trpečem umirajočem. »Molila sem, da bi jo Bog vzel k sebi,« piše moja kolegica o neznosnem trpljenju svoje umirajoče mame. Seveda jo je Bog čez čas uslišal. Čez čas. Do tedaj pa je neznosno trpela. Čemu? Tudi trpljenje je smiselno do neke mere. Ob njem postajamo skromnejši, bolj sočutni in boljši ljudje – če ne preseže neke meje, onstran katere ni več ne miru, ne prihodnosti, ne upanja, ne misli na druge. Vem, da mnogi verujejo, da si z nečloveškim trpljenjem pridobivajo zasluženje za večnost. Mnogi drugi pa te vere nimajo in samo trpijo brez upa na posmrtno življenje. Čemu naj bi jih trpinčili? V imenu koga ali česa? Boga? Narave? Družbe? Zavzemate se za to, da se življenje izteče naravno. Lepo. Čemu potem ne dopustite, da bi se tudi bolezen nadaljevala naravno? Čemu na vse načine nasprotujete naravi in morda celo božji volji? Mogoče na željo trpečega bolnika? Čemu torej ne bi upoštevali njegove zadnje želje po končanju življenja, v katerem ne vidi več smisla?

V vašem sestavku je tudi precej politične pristranskosti. Na posvetovalnem referendumu ne bomo »odločali o evtanaziji«; parlament bo kasneje odločal o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ). Ne gre za »volilno kaprico«, »kratkotrajen politični užitek«. Razprava o PPKŽ se vleče že več let in čas je, da se konča. Ne bodo odločali »volilni najstniki«, ampak tudi volilni starci in vsi vmes. Nihče noče razprtij, zato da bi lažje vladal. Najlažje se je vladalo v enoumju. Itd. »Referendum nas postavlja pred dilemo, ki presega možnosti lastnega miselnega uvida velike večine glasujočih,« pišete. To je Platonov argument proti demokraciji kot vladi neukega ljudstva za vlado najpametnejših. Trenutno pri nas, v Evropi, ne sledimo Platonovi zamisli države.

»Dopuščam, da so primeri, kjer so zadnje ure, dnevi, lahko za nekoga izredno težki,« pišete, čeprav še niste naleteli na take primere. »Ampak zato, ker mogoče tak primer obstaja in jih je na leto v državi morda celo deset, ni dobro spremeniti pravne norme.« To je močan argument. To bo podelilo smisel mojemu možnemu trpljenju. Če me doleti, bom umiral z zavestjo, da trpim za domovino, za zadržano pravno normiranje, za ustaljeno nehumano pravno normo, ki kriminalizira pomoč neozdravljivo bolnemu, trpečemu bolniku, pri prostovoljni odločitvi za končanje življenja.

Želim si, da ne bi nihče tako trpel, da bi prosil za odrešilni napoj; če pa že, naj se mu ustreže.

Lepo vas pozdravljam v upanju, da se boste lahko spokojno predali naravi, ko pride čas.