Ne, hvala za tako spoštovanje

»Gospod doktor, mislim, da se mami poslavlja. Se lahko oglasite?«

»Pridem.«

V letu se poslovim od več pacientov, kot je mesecev. Pa to niso slovesa dveh, ki se srečata prvič in hkrati poslovita. Največkrat smrt zaključi eno- ali dvedesetletno sodelovanje, ki včasih šele v svojem zaključku izkaže, kako dobro je bilo. Kljub žalosti, ki doseže predvsem bližnje, prinaša slovo tudi elemente veličine. Enosmerna pot odhajanja velikokrat zbliža domače, postroji življenjske prioritete, ponudi odpuščanje, spremljajočim pa znova in znova dokazuje, kako pomemben del življenja je tudi slovo.

Pridem na dom. V tem tednu drugič. Gospa leži v veliki dnevni sobi, ki je tokrat polna. Svojci, prijatelji, gotovo tisti najbližji. Med njimi tudi nekaj otrok, ki dobro razumejo veličino trenutka. Umirajoča ne govori več. Časa za besede je bilo v mesecu, odkar je slutila, da bo zadnji, verjetno dovolj. Seževa si v roko. Zavestno stisnem nekoliko bolj nežno od moje navade, pa mi z močnejšim stiskom odgovori ona. Berem iz oči. Vem, da so hvaležne, vedo, kam čas gre, in da se vidiva zadnjič. Po intenzivnem mesecu se je v njih naselil vdan mir. Vse je pripravljeno za dostojno slovo. Tudi domači. Boj do onemoglosti in za vsako ceno bi bil pretežak. Lepo je, ko pacient, njegovi bližnji in zdravstveni delavci uskladimo poglede na zaključek življenja in je slovo uglašeno z okolico. Zato je potreben čas. Čas jeze, žalosti, sprejemanja in tudi odpuščanja. Obisk ni bil dolg, mogoče slabe pol ure. Vmes gospa že dremlje, zato jo le še nežno pobožam po dlani in vse naprej bo spomin na nekoga, ki je cenil moje delo. Ni nepomembno odhajati iz tega sveta v krogu ljudi, ki jim zaupaš in v ta širši krog gotovo sodimo tudi zdravniki, če smo si to zaupanje pridobili.

Proces in trenutek

»Vsako slovo je težko,« je zapisala Mila Kačičeva, gotovo je bilo tudi to. Hvaležen sem, da delam na Gorenjskem in odlično sodelujem z jeseniškim paliativnim timom. Verjamem, da so za njihovo dobro delo hvaležni tako pacienti, kot tudi njihovi svojci. Iz poteka zadnjega leta lahko izračunam, da sem se v poklicni karieri poslovil od več kot 300 ljudi, ki so vsaj nekaj časa iskali pomoč v moji ambulanti. In v vseh teh letih sem bil o možnosti predčasnega končanja življenja vprašan le enkrat. Pogovor, ki je sledil, je razkril, da pacient ni iskal hitre smrti, ampak lajšanje bolečine, slabosti in občutka težke sape. To je za pacienta gotovo zelo moteče, pogosto tudi za svojce. Z nekaj pomoči že omenjenega paliativnega tima smo simptome v večji meri uredili in v naslednjem mesecu in pol teh vprašanj nisem več slišal. Pa sva govorila o marsičem, tudi o tem, kako je najbolj vesel obiskov dveletnega vnuka Vita, ki ga brez zadrege vpraša, kdaj bo umrl. Umiranje je proces, smrt je trenutek. Dobro slovo je temelj za mirno življenje tistih, ki izgubijo bližnjega. Tudi o tem govorijo besede enega od pokojnih: »Hvala, ker ste mi povedali, da bom umrl. Štirinajst dni sem bil v bolnici, pa si tega nihče ni upal. Zdaj se lahko poslovim.«

Razočaran sem, da bomo državljani junija skupaj z referendumom o marihuani in še eni volilni kaprici stavili vsak na svojega evtanazijskega konja. Ureditev umetne prekinitve življenja je gotovo tako zapleteno vprašanje, da večina od nas, pa ne sodim med najmanj izkušene, ne zmore doumeti vseh temeljnih sprememb družbe, ki jih taka ureditev prinese. Zato se bo na referendumu glasujoči oprl na svoje vodje, ki pa jih bolj kot evtanazija vodi misel, kako na svoj ne preveč polni politični avtobus pridobiti izgubljene sopotnike. In vprašanja, ki presegajo zmožnost razumevanja posameznika, pripomorejo k razklanosti družbe. Divide et impera, vladanje z delitvijo, nam še kar gre, če že veliko drugega ne. Referendumsko vprašanje mi o predlagateljih govori; da si delitve želijo ali da sodijo v veliko večino državljanov, ki ne zmorejo doumeti temeljnih sprememb, ki bi jih taka zakonska ureditev prinesla, ali da je njihov interes le kratkotrajen politični užitek ob manifestaciji vrveža na volilni dan. Cenejše in manj usodno za družbo bi bilo za ta namen na voliščih deliti čokoladke Životinjskega carstva.

Ne vem, kakšna bo moja volja

Vprašanje umetne prekinitve življenja je mnogo bolj zahtevno, kot je odločitev o drugem bloku nuklearke, pa o slednjem politikom še ni uspelo dobro razmisliti. Očitno predlagatelj referenduma uvedbo evtanazije uvršča med enostavnejše ukrepe. Evtanazija je mnogo bolj globoka dilema, kot je, na primer, vprašanje o zahtevani količini armature v betonskih konstrukcijah stavb, pa o tem laiki ne razpravljamo, čeprav bi z znižanjem železnih standardov pomembno pocenili gradnje. Kaj šele, da bi o tem odločali na referendumu, čeprav gre za naše hiše in naš denar, in to ob dejstvu, da so v Sloveniji večji rušilni potresi vseeno zelo redki. Z odločanjem laične množice bi se lahko rušile hiše, z uzakonitvijo evtanazije pa bomo porušili pomembne temelje naše družbe, ki se bo znašla v močvirju, kjer niti življenje ne bo več sveto. In če to ne, kaj pa sploh še? Priporočam, da si pogledate soočenje dveh filozofov dr. Pribca in dr. Ošlaja, profesorjev na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz še ne pregretega leta 2020, pa boste začutili, da vas predlagatelj referenduma postavlja pred dilemo, ki presega zmožnosti lastnega miselnega uvida velike večine glasujočih. In če v tem trenutku z gotovostjo ne vemo, kaj je dobro za posameznika in tudi za družbo, ostanimo pri naravi. Gozd še lahko razredčimo, če ga imamo, po tem nič več. Umetna smrt ni naravna, pa čeprav bi jo kdo hotel prodati za najbolj humano dejanje.

Občutek, da danes vem, kakšna bo moja volja o evtanaziji na smrtni postelji, je lažen. Pa sem videl mnogokrat, kako se odhaja iz tega sveta. Zato ne verjamem, da se lahko o tem vprašanju ustrezno odloči volilni najstnik. Še zase si ne upam trditi, kako bi se odločil, ko bo ura blizu in bi mi bila dana predlagana možnost. Lahko sicer iz zapisa sklepate sami, ampak sklepate na podlagi besed petdesetletnika, ki mu zdravje vsaj v večji meri služi in ta z delom služi tudi družbi, kar pa so diametralno nasprotne pozicije zadnjih ur, ki jih pričakujem. Zato zna biti vaš sklep o volji pred zadnjo uro, tako kot moj zame in tudi za vas, povsem napačen. Možnost izbire je včasih bolj kot svoboda le novo prekletstvo. Zamislite si, da ste na neznani poti, ki pa je vendarle dobro uhojena. Po njej pridete na križišče, kjer se pot nadaljuje v dve novi stezi. Mir, ki ga je nosila ena sam pot, je izginil. Ljudi ni strah smrti, ampak umiranja. Z novo potjo (evtanazijo) bomo enačbo z eno neznanko zamenjali z enačbo z dvema neznankama. Da bo problem še večji, na križišču ne bomo sami, pa čeprav lahko precej osamljeni. Tam bodo stali dediči, ki jim bo lahko naša smrt postavila nove materialne temelje, državna blagajna, ki stalno stoka, da ni sredstev niti za pregrešno draga zdravila niti za pravkar rojene, mogoče celo nekdo, ki bi mu ledvica obupanega zaživela v telesu upajočega.

Dopuščam, da so primeri, kjer so zadnje ure dnevi, lahko za nekoga izredno težki. Dopuščam, jih pa kot zdravnik nisem srečal, ne da bi znal temu trpečemu nekdo pomagati. Ampak zato, ker mogoče tak primer obstaja, ali jih je na leto v državi celo deset, ni dobro spremeniti pravne norme. Tega nismo storili niti za razmere, ko nam del cestišča zalije voda in kljub temu takrat lahko vozimo tudi po levi, ker je to naravno. Kaj bi se zgodilo, če vožnjo po levi ob vodi na desni zapišemo v zakon? Lahko bi v času poplave skladno z zakonom vozili tudi po levi, lahko pa bi tam vozili že v primeru večje luže in zakon in luža bi povzročila nepopravljive nesreče. In nesreče se na področju evtanazije odvijajo tudi v bolj odgovornih družbah, kot je naša. Tudi tam, kjer v naselju vozijo petdeset zato, ker je tako bolj varno in ne zaradi strahu pred kontrolo. Iskanje obvodov je naša vrlina. In če jih najdemo drugje, jih bomo našli tudi na tem področju. Bodimo pošteni; v našem zdravstvu trenutno bolje služijo obvodi kot glavne linije.

Najpogostejši skrbi umirajočih sta zmožnost lajšanja bolečine in strah pred bremenom, ki ga bolezen naloži bližnjim. Upam si trditi, da so oblike lajšanja bolečine danes brezmejne, ker sicer pacienti z obrabljenimi sklepi ne bi tako težko čakali, da jim bodo kirurgi odžagali uničeni sklep in ga zamenjali z novim iz titana. Žaga in skalpel nista nič nežna inštrumenta, pa vendar nihče od operiranih ne poroča o oboperacijski travmi zaradi bolečin, mnogi pa o travmah predolgega čakanja na ta dan. Bi bilo mogoče dobro najprej urediti tako in podobno nedopustno trpljenje, ki ga poganja naš zdravstveni sistem?

Lažna vsemogočnost

Umirajoči se pogosto zavedajo, da bolezen obremeni bližnje. Ampak ker je pot odhajanja jasna in edina, je sprejemanje tega lažje. Z uzakonitvijo možnosti predčasne smrti pa ustvarimo novo dilemo, ki k miru, pomembnemu delu odhajanja, ne pripomore in možnost tovrstne »razbremenitve« svojcev in družbe poveča breme tudi umirajočemu. Verjetno vsi niste imeli priložnosti, da bi se pogovarjali s svojci samomorilca. Lahko zapišem, da taka smrt naloži zelo veliko težo vsem tistim, ki se čutijo vsaj malo soodgovorni za ta korak. Tega se pogosto zavedajo tudi obupani nad življenjem in mnoge od njih prav ta težka dediščina odmakne od dejanja vse do dni, ko se jim volja vrne. Včasih tudi ne. Prav tako vsi niste imeli priložnosti govoriti z nekom, ki si je neuspešno poskušal vzeti življenje. Med njimi so taki, ki dejanje ponovijo in mnogo več tistih, ki so v nadaljevanju življenja zadovoljni, da se jim je poizkus ponesrečil. Umetno vzeto življenje te možnosti sreče v prihodnosti ne daje. Gotovo se strinjamo, da je bolje, da se nam po cestah sprehaja nekaj kriminalcev, kot da v zapor pošljemo enega nedolžnega. Še huje je, če pošljemo v smrt nekoga, ki bi bil čez leto, dve ali deset vesel, da je še živ in smo mu vrata teme odprli z zakonom. Humano je, da nimamo smrtne kazni, ker popravnih izpitov ob napakah ni. Umirajoči danes praviloma ne kličejo po evtanaziji, ampak kličejo po analgeziji, dostojanstvu, predvsem pa po bližini in občutku, da nam niso odveč tudi v teh neproduktivnih dneh. Slavna Marilyn Monroe je hrepenela po ljubezni, a je dobila le dolarje, seks, kamero in na koncu zajetno dozo uspaval, ker so drugi vedeli, kaj je zanjo najbolje.

Uvajanje umetne smrti ali pomoči pri njej je bolj kot skrb za umirajočega izraz strahu pred smrtjo in razkazovanje lažne naprednosti, svobode, vsemogočnosti. Vse to v družbi, kjer vsi nimajo te sreče, da živijo na območju z dobro paliativno oskrbo, kjer večina nima dostopa do glasnih medijskih kanalov, da bi lahko povedali, kako neznosno trpijo, ker jim nismo pozdravili izrabljenega kolka, kolena ali uredili le banalne zobne proteze, brez katere še hrana ni to, kar bi morala biti. Če ne verjamete, jejte štirinajst dni čokolino ali mesno jabolčno kašo, pa boste lažje razumeli, kaj pomeni čakanje na protezo dve leti.

Ni treba biti pretirano human, da se ceni mene, ker še delam, plačujem davke, po svojih močeh skrbim za zdravje tisoč petstotih duš, ne predstavljam večjega bremena družbi in ne zaposlujem pravosodnih organov. Tak odnos bi bil pričakovan tudi v precej starejših, navidezno manj humanih družbah. Če je družba humana, bom spoznal v dneh, ko bom le še prejemnik državne blagajne in me bodo cenili, kljub temu da ne bom posedoval nobene uporabne vrednosti in mi bo omogočeno, da bom dostojno, z občutkom spoštovanja lahko počakal na svoj konec. Zato je ponudba predčasne smrti zame znak nehumanosti ali sprevrženega humanizma. Včasih mi kakšen pacient potoži, da mu je težko, ker nič ne dela, ne ustvarja in je domačim le še v breme. Ni prav, da starejšim sporočamo take signale, s tem jih sporočamo tudi našim zanamcem. Kakšno korist pa so oni imeli od nas, njihovih otrok, ko smo bili v plenicah in odvisni od dobrih rok in tudi srca. Tako čutečim starejšim rečem. Vaša najpomembnejša naloga je, da imate bližnje radi. Ko vas ne bo več, bodo bližnji izgubili vsaj enega, ki jih je imel rad. Zato vztrajajte. Besede seveda niso moje, ampak ker so dobre, so lahko od vseh. Imeti nekoga rad je gotovo bolj humano, kot mu ponuditi zadnjo kapsulo, s katero umaknemo subjekt, ki naj bi ga imeli radi, pa ne zmoremo. To ni vedno lahko. Smo taki in drugačni. Tudi starejši in tudi umirajoči.

Hvaležnosti, ki je ne znam opisati

In da bo tema še bolj banalno groba, se s predčasnim končanjem življenja omenjajo jasni finančni prihranki države. S tem se močno strinjam. Paliativna medicina je res draga. Ampak draga je tudi kultura, znanost, umetnost, nevladne organizacije, tudi predlagateljica zakona, ne nazadnje samostojna država. Pa se bomo zaradi te visoke cene temu odpovedali? Želim si, da bi bil dober stranski učinek referenduma začetek pogovora o pomembnosti paliativne oskrbe. Mogoče spoznamo, da mora biti dobra paliativna oskrba prva misel celotne družbe, pa naj zato začasno počaka druga, tretja ali celo peta razvojna os. Paliativni bolnik, ki mu ne pomagamo danes, čez leto, dve, tri te pomoči ne bo potreboval. Tu smo naredili veliko premalo, zato bi bilo škoda obupati že do junija in obkrožiti usodni da. Že na začetku omenjenim svojcem je uspelo z dopusti in v dogovoru z delodajalci poskrbeti, da je bil en mesec vsak trenutek nekdo pri umirajoči materi. In naša družba, ki je zelo radodarna do vseh oblik bolniških staležev, ni pripravljena sinu, hčeri ponuditi niti enega dneva bolniške skrbi, tudi v dneh odhajanja. Verjetno smo tudi zato Slovenci med tistimi, ki imamo največ staršev po domovih in še naprej razmišljamo, kako bi gradili nove, čeprav že v sedanjih kadra ni, ker je delo pretežko in nagrada preslaba.

V Sloveniji jih na leto umre dobrih 20.000. Mnogi se svojega odhoda ne zavedajo, nekateri že. Mogoče bi bili prav ti zadnji lahko eni redkih, ki bi junija 2024 znali pravilno presoditi, ali je možnost umetne smrti dobra rešitev. Mi vsi drugi, ki še ne čutimo, da smo na njihovi poti, si to lahko le domišljamo ali pa se opremo na mnenjske voditelje, ki nas navdušujejo za NOB, NVO, solarne panele ali konopljo in se na podlagi teh navdušenj odločimo ZA umetno smrt ali NE, hvala za tako spoštovanje. Sam se bom raje naslonil na besede Tatjane Fink, dolgoletne sodelavke Ljubhospica, edine tovrstne ustanove v državi, ki pravi, da ob njihovem delu, kjer umirajo skoraj dnevno, želja po predčasni smrti ni. Verjetno zato, ker je tam poskrbljeno za celovito paliativno oskrbo, ki močno preseže zgolj medicinske ukrepe. In ker tam umirajoči ni nikomur odveč. To pa je korak, ki ga lahko naredi vsak izmed nas v razmerju do svojega bližnjega. Ni vedno lahko, je pa gotovo brez stranskih učinkov, ki jih bo pustila tableta, zaradi katere bomo pokopavali bližnje po hitrem postopku.

Zapis zaključim v dnevu, ko sem obiskal dva moja paliativna bolnika. Družba in tudi zdravstveni sistem gresta v zelo napačno smer. Za to so odgovorni drugi. Ampak ta dva pacienta sta mi danes izkazala hvaležnost, ki vam je ne znam niti opisati. So pa tekle solze. Če imate to možnost pomoči odhajajočim, je ne izpustite iz rok.

Janez Koprivec, zdravnik v Poljanski dolini