Ne pozabimo na Prekmurce iz Primorske

Berem posebno izdajo Dela Prekmurje 100, zanimivo in vsebinsko bogato publikacijo, ki slovenskemu bralstvu med ostalim nazorno predstavi diplomatski boj za Prekmurje, pomembno sporočilo v času, ko na obeh polih madžarske politične stvarnosti večina sodi, da se jim je s trianonom zgodila zgodovinska krivica. Zapisi v Delovi posebni izdaji izražajo globoko, kar nostalgično navezanost sogovornikov na rodno Prekmurje, četudi so se odselili v Ljubljano ali v širni svet.

V pestrem naboru prispevkov pa pogrešam omembo Prekmurcev, ki so to postali, potem ko so pred več kot stotimi leti ob izbruhu prve vojne in ob hudem pritisku fašizma morali zapustiti rodno Primorsko. Postali so begunci, ki so prehodili pot preko taborišč v Avstriji in v Strnišču, nazadnje pa prispeli na skrajni severovzhod Slovenije, na mokrotne travnike med Muro in Ledavo. Približno 260 družin je poselilo vasi Petišovci, Pince Marof, Komovci, Dolga vas in Benica. Kot berem v knjigi Od Soče do Mure avtorja Stanka Bense, je bila njihova naselitev prava kalvarija, saj so prišli golih rok, brez premoženja, za življenje pa jim je bil odrejen svet, ki so ga ogrožale poplave, ob vsem pa jih tudi staroselci niso ravno prijazno sprejeli. Tako je narodni poslanec SLS Jožef Klekl v pismu agrarnemu ministrstvu protestiral proti naseljevanju Primorcev, češ da jemljejo zemljo domačim agrarnim interesentom.

Čeprav so Primorci novo domovino kulturno obogatili z narodno zavednostjo, kulturo bivanja in znanjem kmetovanja, so za staroselce ostali begunci. Ob začetku druge svetovne vojne so jim madžarski sosedje pobrali vse premoženje in jih odpeljali v taborišča na Madžarskem. Že drugič v svojem življenju so bili žrtev fašističnega nasilja. Preživeli so se leta 1945 vrnili v Prekmurje in zaživeli kot vsi Slovenci v povojni Jugoslaviji. Odhajanje mladih s podeželja v mesta je tudi njihove vasi zredčilo in postaralo, ohranili pa so spomin na svoj prvotni dom, ki ga gojijo v društvu Primorci in Istrani v Prekmurju.

Ob ohranjanju tradicij želijo v društvu izraziti tudi izkušnjo begunstva, ki pravi, da si vsi ljudje želijo zgolj mirnega življenja in sožitja s sosedi. To so nam, članom Geografskega društva Gorenjske, sporočili, ko smo jih lanske jeseni obiskali v Benici, vasi na kljunu slovenske kure, kjer so uredili tudi muzej njihove preselitve iz krajev ob Soči v svet ob Muri.