Ne, hvala za tako spoštovanje (2)

Janez Koprivec, zdravnik v Poljanski dolini, je za Sobotno temo pod zgornjim naslovom prispeval lep spis (Delo, 1. junija, stran 12). Čez to oznako zapis Ne, hvala za tako spoštovanje ne seže: ni ne strokoven ne znanstven, tudi ni esej, še manj literatura. Je kramljanje (sicer zastavlja velike in tudi usodne teme), ki pa s srčiko referendumskega »evtanazijskega« (zakon o PPKŽ) vprašanja nima nobene zveze. Nihče izmed njegovih 300 umrlih (na katere se sklicuje) ne sodi v (pred)referendumski razmislek o odločitvi za ali proti prostovoljnemu končanju življenja. Prozaično bi rekli: poslednja volja jim je bila očuvana do poslednjega diha. In tako naj bo tudi odslej: vendar za vse enako. Tako za Koprivčeve Poljance in tudi tiste, ki takšnega milostnega odhajanja ne bodo deležni, a jih avtor ne vidi. Predlog zakona o možnosti osebne izbire lahke, neboleče smrti ne govori o sistemskih rešitvah, ampak o individualnih odločitvah – in samo slednje želi slehernik: pravico do sebe tudi pri poslednjih stvareh.

Bil sem že priča umiranjem in smrtim – in nobena ni prišla lahkotno in milostno kot ona na Jelovo Brdo nad Poljansko dolino k Presečniku (kakršne naj bi bila tudi vsaka Koprivčeva tovrstna izkušnja). In nobena ni bila zavezana očiščevalnemu poslednjemu druženju, v resnici poslednji potuhi: če že in je bilo treba, so se umirajoči in še živeči spravili še pred njegovim poslednjim izdihom.

Evtanazija je družbena tema do trenutka, ko se jo po svoji volji odloči udejanjiti posameznik. A žal druge brez prve (družbenega stanja duha) ni. Predolgo je trajalo, da je bil za kršilce vsiljenega odmerjen prostor za pokopališkim obzidjem, zakaj prišel je čas sprenevedanja (iz kakšnih razlogov le?) – in ta še kar traja.