Naj nam uspe zdravstvena reforma

Z zanimanjem spremljam prizadevanja sedanje vlade za potrebne spremembe našega javnega zdravstvenega sistema. Dobili smo strateški svet za prenovo zdravstvenega sistema. Prepričan sem, da je v njem predsednik vlade zbral strokovno in izkustveno usposobljene ter inteligentne (po definiciji) poznavalce zgradbe, delovanja in dolgoročne javnofinančne zdržnosti našega zdravstva. Upajmo, da se je izognil morebitnim ambicioznim amaterjem. Potrebujemo pač zdravstveni sistem, ki bo dolgoročno ustrezal javnim sistemom socialne varnosti v obdobju »demokracije« neoliberalnega kapitalizma (pohlep, privatizacija, dobiček).

V prispevku omenjam nekaj stvari, ki mi v začetku procesa zdravstvene reforme v Sloveniji niso povsem razumljive:

1. Ni mi jasno, zakaj je predsednik vlade prevzel koordinacijo procesa zdravstvene reforme. To nalogo bi moral prevzeti sposoben minister za zdravstvo (ne za zdravje, saj gre za upravljanje javnega zdravstvenega sistema v konkretni državi; tudi minister za šolstvo ni minister za znanje) in jo opraviti skladno z ustreznimi pravnimi predpisi in strokovno podporo strateškega sveta. Potrebna pa so tudi mnenja civilne družbe. Nekatera so že znana in vsem dostopna, minister pa naj o izvrševanju reformnih nalog občasno le obvešča predsednika vlade. Ne vem, ali bo predsednik vlade uporabljal podjetniški način vladanja tudi pri vseh drugih manj sposobnih ministrih in ministricah v njegovi vladi.

2. V zvezi z zdravstveno reformo v Sloveniji se zdravstveni minister navdušuje nad zdravstvenim sistemom na Finskem. Po Tipologiji zdravstvenih sistemov (Health policy, 2013) imamo v Evropski uniji – in tudi v nekaterih drugih državah v svetu – dve obliki javnega zdravstvenega sistema glede na regulacijo, financiranje in izvajanje. To sta: a) državna zdravstvena služba (Beveridgev model), ki ga ima tudi Finska, ter b) javno obvezno zdravstveno zavarovanje (Bismarckov model), ki ga ima Slovenija. Obe obliki imata z omenjenih treh vidikov skupno le državno regulacijo, druga dva, financiranje in izvajanje, pa sta v omenjenih sistemih povsem različna. Težko bi verjel, da aktualni zdravstveni minister teh razlik ne pozna.

3. Pri desetih prioritetah spreminjanja zdravstvenega sistema se ne morem strinjati s tem, da je na prvem mestu digitalizacija zdravstvenega sistema (v prihodnosti morda tudi umetna inteligenca). Prav je, da poenotimo sedanje številne, razdrobljene in nepovezane informacijske sisteme z enotnim modernim in kakovostnim informacijskim sistemom, ki ga pa ni treba iskati v drugih državah (npr. v Estoniji). Vendar se tega lotimo šele, ko bomo v Sloveniji dosegli resnično soglasje o optimalnih strukturnih in funkcionalnih spremembah na ključnih področjih zdravstvenega sistema, ki so naslednja: zdravstvena preventiva, pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ), mreža javne in zasebne zdravstvene službe, zdravstvena dejavnost (obolevnost v konkretni državi, šolanje in usposabljanje zdravstvenega kadra, zaposlovanje, delovne obremenitve, nagrajevanje, naloge zdravniških zbornic in združenj), profesionalizacija zdravstvenega menedžmenta ter dolgoročna javnofinančna zdržnost OZZ. Tedaj se bomo morali soočiti s sodobnim vsiljevanjem posrednega komuniciranja med ljudmi tudi v dejavnostih, kamor ta ne sodi (npr. šolstvo, zdravstvo). Večina bolnikov je starejših, ki še niso vešči digitalnega komuniciranja. Zato bosta še nekaj časa v prihodnosti nenadomestljiva neposredno komuniciranje in stik med bolnikom in zdravnikom (ter drugimi zdravstvenimi delavci), vsaj v postopkih zanesljivega ugotavljanja diagnoze bolezni konkretnega bolnika ter sledenje njegovemu zdravljenju.

Upajmo, da bomo Slovenci zmogli prilagoditi javni zdravstveni sistem sedanjim ter prihodnjim političnim, gospodarskim in socialnim razmeram v Evropski uniji. Tehnologija spreminjanja zdravstva je znana, na voljo pa je tudi že kakšen izdelek.