Nad živali s palicami in kamenjem (2)

Nerazumljivo mi je, kar smo o mučenju živali slišali, videli in brali v Delu pod zgornjim naslovom 24. novembra na deseti strani. Sprašujem se, kako je kaj takega mogoče. Ali je človečnost povsem ugasnila? Ali se mladi storilci sploh zavedajo, kaj so storili? Kje je vzrok za tako početje? Omenjeni posnetki kažejo, da mladostniki niso bili napadeni, le zakaj so se tako grdo znesli nad ubogimi živalmi?

Ne morem mimo spominov, kakšne lepe spomine iz mladih let imam na živalski svet; kakšen odnos smo imeli. Ko je orač nehal orati, je izpregel vole in jih v hlevu pobožal, pohvalil, in če so bili potni, jih je pokril z odejo, da se ne bi prehladili. Kako težko smo otroci čakali, da so se izvalili piščančki, da smo jih lahko vzeli roke in pobožali, ali da so se skotili zajčki, kako nežno mehki so bili, še posebej nežni so bili jagenjčki. Tega danes otroci nimajo priložnosti videti, imajo tehniko, ki pa jih dela hitre in prav nič nežne. Ko smo pasli v gozdu, smo staknili marsikatero ptičje gnezdo, pa smo celo dih zdržali, ko smo se približali. Še na misel nam ni prišlo, da bi gnezdo razdejali. Spraševali smo se, kdo je naučil ptičke plesti gnezdeca, jih učil petja ... Še danes se vsemu temu čudim, temu, kako so živali »pametne« in kako skrbijo za svoj zarod.

Ubogi današnji mladi, ko so za vse te »skrivnosti« prikrajšani. Škoda, da preveč časa izgubijo pred ekrani, živi svet okoli njih pa jim postaja tuj. Upam, da večina še vedno teži v pravo smer, vendar ima svojo privlačnost tudi težnja po uveljavljanju v negativno smer. Vse mlade vabim, pojdite v naravo, če le morete. Narava je čudovita knjiga božjega razodetja. Urejenega stvarstva ne smemo uničevati in živali ne smemo mučiti.

Slomšek je v svojem času napisal nekaj šolskih pesmi, med njimi tudi Dva potepena šolarja, ki sta namesto v šolo zavila v gozd, čemur so se celo živali čudile.