Moški in ženske, čas bi že bil, da se pogovorimo ...

Punce so lepe, ja, ja, seveda; punce so dobre, no, ja, seveda; punce so tudi pametne, kako da ne. In punce so sitne, joj, jooj, in punce so muhave, no, no, in punce so zlobne, oh ne.

In čas bi že bil, da se pogovorimo, kdo je kdo. V čem se ločimo in kaj nam je skupnega. Zunanja podoba je že eno, vsaj tista brez obleke. Tudi čustvujemo nekoliko drugače, vsaj na zunaj, čeprav so nameni enaki in cilji tudi. A kaj je za ženske eno, je za moške drugo. Včasih je veljalo, da je moška izkušenost ženska čudna preteklost. Kar je pri moških sitnoba, je pri ženskah menstruacija. Nič se ne more. Ženske vedno plačajo višjo ceno. Spominjam se časov svojega otroštva, ko je bila tudi razveza problematična. Moški so trdili, da je ženske nekaj vleklo k drugemu, in vemo kaj; ženske pa so godrnjale, češ, ali ni znala nič potrpeti.

V časopisu se je lahko pogosto bralo: sem ločen, a ne po svoji krivdi. Ali pa: izjavljam, da nisem plačnik dolgov, ki jih dela moja bivša žena. Ob ločitvah so otroci praviloma ostali pri materah, kar je pomenilo, da je moški odfrčal iz zakonske zveze kot svoboden ptiček. Ženska pa se je ubijala z otroki, s čimer ji je bila zmanjšana močna naveza na drugega partnerja. Pomemben je bil tudi socialni trenutek, saj so bile tisti čas ženske ekonomsko odvisne od mož. Tako je vse viselo na njihovih hrbtih. Tudi kadar je bil zakon zgleden, je moški le ob koncu meseca prinašal domov mesečni zaslužek in sem ter tja postoril kaj okrog hiše, vse ostalo pa je bilo »žensko delo«.



Sedaj se stvari obračajo na boljše. Pa ne vem, če je to čisto res. Tako se zdi, da spočit moški leže k utrujeni ženski in potem je, kakor je. Včasih, ko se ženska upre, se moški počuti, kot da se mu godi krivica.

Zadnja leta različna ženska gibanja vzhajajo vsepovsod. Ekonomska neodvisnost, višja izobrazbena stopnja, več žensk na vodilnih položajih. In kljub temu ženska podpira tri vogale pri hiši. Zakaj to, kdo si je to izmislil? Zakaj se moški še vedno pasemo na račun ženskega dela in igramo nekakšne gospode?

Premišljujem, kako je bilo nekoč s tem. Moja prva vzgojiteljica, se pravi tista, ki mi je dala prve napotke v družini, je bila moja mati, se pravi ženska. Potem je prišla prva punca, torej spet ženska, ki je urejala moje življenje in postala je tudi moja žena. Kdo vlada v družini, se pa ve, čeprav je moški lahko glava družine, a kaj, ko je vrat ženin. Potem je naše mesto dobilo županjo, in še eno, in nazadnje sem v službi naletel na vodjo direktorata – žensko in hkrati tudi ministrico. V nekem času je bila ženska predsednica vlade na državnem nivoju.

Torej sem se moral resno vprašati, kdo drži v rokah škarje in platno, kdo ima ključe od vseh teh vrat. Je v resnici ženska popolna žrtev in zakaj moška tiranija? Stvari pa gredo, vsaj za moje razumevanje, v nekoliko smešno smer.

Vedno bolj se uveljavlja ženski nogomet. Neke azijske borilne veščine so se pojavile z razlogom varnosti pred nasilneži, no, in sedaj imamo za nameček tudi ženski boks. Sicer razumem, da je potrebno pri športih ločevati spole. Ampak ne vem, zakaj obstaja ženski šah in kje je vzrok tega ločevanja.



Še nekaj opažam: da se dandanašnji fantje žensk boje. No, tudi nam, fantom, je bilo včasih nekoliko nerodno, a smo bili sila ponosni, če nas je katera držala za roke, in ko sva šla čez mesto, sem si želel, da bi me videlo čim več prijateljev. Danes pa se fantje brijejo po vsem telesu in nosijo uhane v ušesnih mečicah. In vse vrste tetovaž. Mene čisto zares zanima, kakšno je njihovo seksualno življenje, vendar pa tega ne bom izvedel nikoli, ker se sramujejo govoriti o tem. Zadnjič sem bil gost pri neki družini, kjer je šel fant zvečer ven sam, medtem ko je dekle ostalo doma. Tudi je vedno več istospolnih zvez. Včasih vsega tega ni bilo ali pa so se spretno skrivali. Ne vem, kaj je vzrok vsemu temu, in upam, da to ni le modni trend kakor pri prehrani, kjer so se stvari premešale do nerazpoznavnosti. Različne anoreksije in depresije najbrž nekoliko vplivajo na to dogajanje ali pa so celo vzrok.

Čudno se sliši, kar bom sedaj zapisal, a tako se počutim. Vesel sem, da sem že toliko star in je vse tisto bistveno že za mano, saj ne vem, kaj me še vse čaka. Svet je poln norosti in nesmiselnih iskanj svoje identitete.