Kaj je dosegla Klara Zetkin

Sto deset let mineva, odkar je nemška revolucionarka in aktivistka Klara Zetkin na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk predlagala, da bi izbrali dan, ki bi bil namenjen delovnim ženam. Pobuda je sčasoma prerasla v mednarodni dan žena, a več kot stoletje pozneje se zdi, da na ta dan resen pogovor o pravicah in enakopravnosti žensk pogosto zasenčijo razprave o tem, koliko cvetja, bombonier in drugih pozornosti so prodali trgovci.



Zamisel Klare Zetkin (1857−1933) ni bila stvar trenutnega navdiha, kakor je že ob stoletnici v Delu opozorila sociologinja Maca Jogan, ampak nadgradnja večletnega organiziranega boja za politične, ekonomske in socialne pravice žensk. Leta 1907 so ženske v New Yorku zahtevale boljše plačilo za svoje delo, krajše delovnike in pravico, da se pridružijo sindikatu. Dve leti pozneje so na ulicah vztrajale 13 tednov, proteste so imenovali Vstaja dvajsettisočih.

Dan, ki ga je predlagala sodobnica Rose Luxemburg (bila je tudi ena njenih najboljših prijateljic in zaupnic) in Karla Liebknechta, naj bi počastil vsa ta prizadevanja in poudaril boj za volilno pravico. V družbi tistega časa nemška marksistka zaradi svojih revolucionarnih idej ni bila posebej čislana, pravzaprav še danes velja za kontroverzno osebnost. Meščanska javnost ji je nadela vzdevek rote Emanze, slabšalno kot rdeča emancipiranka ali feministka, za pesnika Ludwiga Thoma je bila »ruska možača«, cesar Viljem II. jo je zaradi protiimperialističnih pozivov razglasil celo za »najbolj nevarno čarovnico nemškega cesarstva«.
 

Novinarka in prevajalka

Za enakopravnost žensk si je prizadevala že njena mati, kar je prav gotovo pripomoglo k temu, da je Klara desetletja zatem postala steber gibanja za pravice tega spola, ključen je tudi podatek, da se je družina leta 1872 iz vasi Wiederau na Saškem – da bi otrokom zagotovila boljšo izobrazbo – preselila v mesto, v Leipzig, ki je bil takrat eno od središč ženskega in delavskega gibanja.

Stopila je v krog, kjer so ruski študentje širili socialistične ideje, tam je spoznala tudi življenjskega sopotnika Ossipa Zetkina. Leta 1878 se je pridružila Nemški socialistični delavski stranki, ta pa se je pozneje preimenovala v Socialdemokratsko stranko Nemčije. Ko so Ossipa Zetkina v Nemčiji zaradi političnih idej začeli preganjati, mu je sledila v Pariz. Tam je delala kot novinarka in prevajalka ter sodelovala pri organizaciji druge internacionale, kjer je postavila ostro ločnico z zahtevami meščanskega ženskega gibanja.

V Parizu je rodila dva sina in skrbela za bolnega moža do njegove smrti. V ospredju njenih idej ni bila le politična in družbena emancipacija žensk, temveč tudi v njihovem najožjem okolju, družini. Zakonska zveza naj bi bila, kakor je vztrajno ponavljala, združitev dveh enakovrednih partnerjev, ki oba skrbita tako za gospodinjstvo kot za vzgojo otrok. Zahtevala je enake možnosti za izobrazbo za dečke in deklice ter vzgojo, ki ne bi temeljila na zakoreninjenih družbenih vzorcih.

Ko je na mednarodni konferenci socialističnih žensk v Københavnu predlagala praznik vseh žensk (tudi po vzoru dneva, ki ga je v ZDA leto prej razglasila Socialistična stranka Amerike), sta bila njena sina že odrasla, drugič je bila poročena (in to z 18 let mlajšim moškim, s čimer si je znova nakopala javno zgražanje, čeprav sta bila večino zveze odtujena), pri Socialdemokratski stranki je urejala časopis Enakost (Die Gleichheit) in bila vodja novoustanovljenega ženskega sekretariata stranke.
 

Kruha in miru

Predlog za dan žena, ki ga je menda dala proti volji svojih strankarskih kolegov, je podprlo sto žensk iz 17 držav, prvič so ga praznovali 19. marca 1911 v Nemčiji, Švici, na Danskem ter v Avstro-Ogrski. Samo v slednji so pripravili okoli 300 zborovanj, tistega na Dunaju se je, denimo, udeležilo 20.000 ljudi, srečanja so pripravili tudi na slovenskih tleh – v Idriji, Ljubljani ter v Trstu, vendar so bile njihove razsežnosti precej skromne.

V Ljubljani se je ob govoru Etbina Kristana zbralo deset žensk; tri leta pozneje je bilo udeležencev menda trideset. Takrat sta, kot je ob zbirki fotografij ob 8. marcu zapisal Muzej novejše zgodovine Slovenije, Lojza Štebi in Ada Kristan na javnem shodu, v Narodnem domu v Ljubljani, ženske pozdravili z besedami: »Vsaki ženi mora biti ta dan in ta shod častna zadeva! Ženski dan! – naš dan! – kako lepa je bila ideja, določiti en dan na leto, da povemo na ves glas, da se ne damo več zapostavljati, ter že s svojim sestankom dokažemo, da smo zrele za velika vprašanja časa.«

Od leta 1917 dan žena praznujejo 8. marca – v spomin na več kot 140 delavk, ki so umrle v požaru v newyorški tovarni Triangle leta 1911, in v spomin na stavko ruskih tekstilnih delavk. Osmega marca (po gregorijanskem koledarju, po starem koledarju je bil to 23. februar) so preplavile ulice Sankt Peterburga ter zahtevale »kruh in mir«, z drugimi besedami: konec stradanja, carizma in prve svetovne vojne. Kar je bilo sprva mišljeno kot shod ob mednarodnem dnevu žensk, je preraslo v februarsko revolucijo. Sedem dni pozneje je odstopil car Nikolaj II., začasna vlada pa je ženskam podelila volilno pravico.

V Rusiji je to še danes državni praznik, čeprav je bistveno manj govora o pravicah žensk in enakopravnosti z moškimi in bistveno več o pozornosti, ki naj bi jim jo moški izkazovali na ta dan.

Ženske na območju Slovenije so dokončno dobile pravico glasovati na volitvah leta 1945, ko je bila uzakonjena splošna volilna pravica. Letnica, ki zaznamuje začetek boja za enakopravnost žensk, pa je 1897, ko je začel izhajati časnik Slovenka.


 

Rdeči nageljni in mimoze

Dan žena je poleg v Rusiji uradni praznik v Angoli, Armeniji, Azerbajdžanu, Belorusiji, Burkini Faso, Kambodži, na Kitajskem (le za ženske), Kubi, v Gruziji, Gvineji Bissau, Eritreji, Kirgiziji, Laosu, Madagaskarju (le za ženske), Moldaviji, Mongoliji, Nepalu, Tadžikistanu, Turkmenistanu, Ugandi, Ukrajini, Uzbekistanu, Vietnamu in Zambiji.

V večini drugih držav po svetu ga ravno tako praznujejo, spet podobno kot v Rusiji – bolj na ravni enodnevnega izkazovanja pozornosti s cvetjem, čokolado in drugimi darilci. In medtem ko je pri nas na ulicah v rokah žensk osmega marca še vedno pogosto videti rdeče nageljne, ki veljajo za nekakšen simbol delavskega razreda, je v Italiji ta roža mimoza.

Tako se je leta 1946 odločila komunistična političarka Teresa Mattei, saj je bilo cvetje, ki so ga ženskam na ta dan podarjali v Franciji (predvsem zvončki in vijolice), v Italiji redko in predvsem predrago. Mimoze je bilo na italijanskem podeželju na pretek, povrh vsega ga je omenjena političarka opisala kot cvetje, ki najbolje odseva ženstvenost in krhkost.