Moje je sveto, naše »garjavo«

»V španoviji še pes crkne!« pravi ljudski rek. Svojo imovino čuvajo, z njo skrbno ravnajo, jo vzdržujejo. Za tujo se trudijo, da si jo prisvojijo: skupna lastnina jim je »garjava«! Čim bolj jo morajo izkoristiti, zanjo pa naj skrbijo drugi. Tudi z državno lastnino je tako. Davke in prispevke ne plačujejo radi, ker je država slab gospodar. Koristili bi le subvencije, pa skupno dobro in javne storitve (brezplačno šolstvo, zdravstvo, varnost, posebej pa še zaščito zasebnega premoženja). Tako trasirajo pot v pogubo!

Poglejte »pametne« trgovce z električno energijo (elektriko)! Elektrarne in omrežje smo zgradili uporabniki sistema, tudi Teš 6 smo bogato preplačali, ker so zasebni interesi z našim denarjem tajno poslovali. Ta sistem je pomembno javno dobro, tehnološka celota, zato brez konkurence. Pilotirali so ga dispečerji. Zdaj pa rastejo kot gobe po dežju razni zasebni trgovci z našo »elektriko«, ki sistema ne poznajo, vanj niso nič vložili, ne obratujejo z njim in ga ne vzdržujejo. Ne odgovarjajo zanj, ampak kupujejo in prodajajo nam našo elektriko ter pri tem bogatijo, tako da le pišejo pogodbe in izdajajo račune, povzročajo pa velike dodatne stroške in znižujejo zanesljivost ter stabilnost sistema. Motijo obratovanje in maksimirajo svoje dobičke. S to veliko pogačo našega denarja, ki gre za pokritje dodatnih stroškov in za prelivanje denarja iz sistema v zasebne žepe, bi lahko znižali ceno električne energije, zgradili nove, okolju prijaznejše elektrarne in posodobili omrežje. A lobisti so vam zamračili um. Zdaj varčujete tako, da izbirate najcenejšega ponudnika, pa naj stane, kolikor hoče! Seveda je to za vse odjemalce dražje, a marsikdo verjame, da pri tem prihrani kak cent več kot sosed, ki ni menjal dobavitelja. Ali pa si misli: »Saj ni važno, če mi crkne krava, če bosta zato sosedu dve.« Skupno vas ne zanima, ker je »garjavo«.



Podobno je v zdravstvu. Pri (zasebnih) zavarovalnicah se moramo obvezno dodatno zavarovati, ker so politiki del prej celotnega obveznega in solidarnega javnega zavarovanja izločili iz prispevka in ga podarili zasebnim zavarovalnicam (zato je obvezno). Tako zdaj vse zdravstvene storitve plačujemo prek dveh računov, javnega in zasebnega. Potrebni so dodatno zaposleni, mi pa moramo poleg prispevka, ki se še naprej steka avtomatsko v javno blagajno, plačevati še dodatno zavarovalnino, vsi enako, ne glede na plačo. Očitno je, da so s tem nastali dodatni stroški v sistemu in ni nobene dodane vrednosti. Bogate so malo razbremenili na račun najrevnejših, zavarovalnice pa kujejo dobičke iz našega (javnega) denarja, ki ga tako zbiramo po dveh poteh. Če nastane višek v javni blagajni, se posledično prispevna stopnja zniža ali poveča košarica storitev. Dobički, ki nastanejo (tudi avtomatsko) v zasebnih zavarovalnicah, pa zdrsijo direktno v zasebne žepe, deloma pa lahko tudi za povečanje velikih plač njihovih zaposlenih, ki opravljajo nepotrebno delo.

O korupciji je bilo že veliko povedanega, o zasebnem zdravstvu tudi. Seveda so zdravniki za nas bogovi v belem, v pozitivnem smislu, saj skrbijo za naše zdravje. Vsa čast mnogim, ne le zdravnikom, v tem sistemu. Kaj vse so že dosegli. Po neumrljivosti dojenčkov in še kje smo v samem vrhu. Mnogi so žal preobremenjeni in premalo plačani. Je pa med njimi vse (pre)več bogov v negativnem smislu. Pohlep je mnoge od njih okužil, potem ko smo zamenjali družbeni sistem. Korupcija je zdaj premalo. Potrebne so po tri službe ali več. Iz javnega zdravstva preusmerjajo bolnike v zasebne ordinacije, kjer jih večinoma čakajo isti zdravniki, za lepo plačilo, ker tam ni čakalnih vrst.



Zobozdravstvo v zasebništvu prednjači. V prejšnjem sistemu je bilo naše med najboljšimi na svetu, javno in povsem solidarno. Posebno skrb so namenili otrokom. V poznih letih zato nisem imel težav z zobmi, čeprav mi je kak zob na stara leta že manjkal. Javnega zdravstva še niso ukinili, so pa izumili čakalne vrste. Ker sem imel nekaj prihrankov, PR pa je tudi deloval, sem si rekel, zakaj bi čakal in si ne bi privoščil vrhunskega strokovnjaka, zasebnika. Komfort je bil na nivoju, vedno sem bil na vrsti kot gospod ob dogovorjeni uri – in smo začeli. Ni manjkalo nasvetov, kako izboljšati videz zob; bili so že kratki, a zdravi. In so jih pilili, oblačili, kmalu za tem rezali, potem pulili, za lep denar. Brez računa si lahko dobil še 10-odstotni popust!? Namesto novega avta sem imel nove zobe, a ne več svojih: umetne in na kolih, ki so občasno padali ven.
Po dveh letih sem obupal. Vrhunski strokovnjak mi je želel urediti vse in mi ponudil predračun še za šest tisoč evrov. K sreči mi je zmanjkalo denarja in sem se poslovil. A bil sem škrbast.

Ko me je močno bolelo, sem poiskal pomoč v javnem zdravstvu. Tam so mi pomagali, a tudi okarali, zakaj ne grem k svojemu zobozdravniku, saj ima koncesijo. Spomnil sem se, da so tam vedno zahtevali zdravstveno izkaznico in rekli, da gre to za slikanje ali kaj podobnega, drobiž v primerjavi s tem, kar sem plačeval. Kaj so javni blagajni zaračunali, ne vem. Še kar hitro mi je uspelo poiskati novo zobozdravnico v javnem sistemu. Najnujnejše je hitro uredila, zacementirala je izpadle zatiče zob. Potem pa je bilo treba nekaj mesecev čakati, da je izdelala še protezo, tako da imam zdaj spet poln ugriz. Tudi to je stalo, a le nekaj evrov. Njej in sestri sem za novo leto prinesel čokolado v zahvalo. To so moje izkušnje iz javnega in zasebnega zdravstva.Država ni »garjava«, tudi ne skupno ali javno dobro! Od tega smo odvisni bolj, kot si mislimo. Problem so ljudje, ki s tem upravljajo, in mi, ker jim slabo upravljanje in razprodajo državnega premoženja ter privatizacijo javnih storitev dopuščamo. In ker nekritično verjamemo manipulacijam pohlepnih.

V slogi je moč!
 

Preberite tudi

Smisel? V harmoniji je zame smisel življenja.