Mirovništvo kot herezija ali o nujnosti alternativ

Res je precej nenavadno, da lahko človeku danes očitajo nekaj takšnega, kot je zavzemanje za svetovni mir in pozivanje k iskanju diplomatskih rešitev. Človek, ki se zavzema za mir, je skorajda poklican na zagovor. To veliko pove o sedanjem času in tem, kako se nad ljudmi vzpostavlja nadzor mišljenja brez primere in proizvaja enoumje, ki ne prenese več niti pomisleka o kakršni koli alternativi temu, kar je sprejeto kot edina možnost in razglašeno za resnico. Za mirovništvo se zdi, da je postalo drža odpadnikov, herezija v odnosu do prevladujoče ortodoksije.

Če se je po drugi svetovni vojni začel graditi novi družbeni red, ki je temeljil na povojni zavezi, da bodo demokratične družbe naredile vse, da se grozote fašističnih režimov ne bodo več ponovile, in je vsaj na deklarativni ravni veljalo, da imajo države moralno zavezo delovati za ohranitev svetovnega miru in varovati vrednote, ki ohranjajo človekovo dostojanstvo ter jamčijo za človekove pravice, pa se te zaveze danes pozabljajo, demokratične družbe pa so čedalje manj imune proti militarizmu in udarjanju na vojaške bobne. Militarizacija družbe se ne kaže samo v opazno večjem vlaganju v vojaške proračune, temveč tudi v družbenem načinu mišljenja o tem, kaj je tisto, kar se v družbi sprejema kot resnica in na čemer se gradijo soglasja.

V militarizirani družbi je potem čisto mogoče, da bodo sicer razumne in dobro argumentirane pobude zavzemanja za mir razumljene povsem drugače. Kar nekaj dogodkov v zadnjem času priča o izjemni uspešnosti ideologije danes, saj tudi liberalno usmerjeni ljudje in celo tisti intelektualci, ki sami sebe sicer razumejo kot radikalne levičarje, povsem brez težav pristajajo na iste premise, ko se zavzemajo za nadaljnje oboroževanje Ukrajine in krepitev zveze Nato. Tako povsem nekritično sprejemajo ideologijo, ki jo zastopa »imperialna sila«, do katere so bili sicer mnogi od njih v svojih delih pred tem zelo kritični. Takšna kapitulacija mišljenja – ko tisti, ki bi morali vztrajati v brezkompromisni intelektualni drži, pihajo v isti rog kot zastopniki svetovnega hegemona – je zares skrb vzbujajoča.

Kritična vprašanja, ki bi jih morali množično zastavljati danes in se o njih pogovarjati v javnosti, so tista, ki bi naslavljala interese vpletenih v humanitarno katastrofo, ki se dogaja v Ukrajini. Ni dovolj, da govorimo samo o vlogi Rusije, za katero je povsem jasno, da vodi zločinsko vojno, ki jo lahko samo obsojamo. Treba bi se bilo vprašati, kakšna je vloga evropskih držav in kako samostojne so te dejansko v svojem odločanju – kako suverene so njihove politične odločitve in koliko jih kroji servilnost do svetovne velesile ZDA. Povsem nedvomno je, da so razmere v svetu zapletene, vendar pa govorjenje o pravi strani zgodovine tokrat zgreši in kompleksno geopolitično situacijo skrči na nekakšen mitološki boj med dobrim in zlim, medtem pa se kriza nadaljuje in še poglablja. Namesto da bi se človeštvo resno začelo lotevati globalnih izzivov (ki že sedaj niso več samo izzivi, ampak grožnja preživetju), se zaradi merjenja moči in uveljavljanja parcialnih interesov (boja imperialnih sil za hegemonijo) izgubljajo dragocena človeška življenja, navsezadnje pa tudi čas, ki bi ga potrebovali za ustvarjanje rešitev in ga torej ne bi smeli tako neumno zapravljati. Namesto da državljani demokratičnih družb večinoma pasivno opazujemo in igramo vlogo statistov v igri »vélikih«, bi se morali v tem času z vsemi napori angažirati v iskanju alternativ.

Podpiranje imperializma – podpora nadaljevanju vojne v Ukrajini je prav to, saj je vse bolj očitno, da je sama vojna posledica spopadanja imperialnih sil za prevlado – vodi v nadaljevanje humanitarne katastrofe, ki bi v primeru eskalacije spopada postala globalna in dokončna. Zaradi tega so mirovniške pobude danes nujne, saj je mir prvi pogoj, da se začne človeštvo resno lotevati globalnih problemov. Problemi, s katerimi se sooča človeštvo, so se tako zaostrili, da nam gre dejansko za preživetje in nadaljnji obstoj organiziranega družbenega življenja. Reševanje teh problemov pa bi zahtevalo koordinirano globalno delovanje.

Nadaljevanje vojne pomeni strahotno ceno najprej za Ukrajince, dolgoročno pa jo bomo plačali vsi – vključno s tistimi med nami, ki se sedaj ponosno trkajo po prsih, kako smelo da stojijo Ukrajini ob strani (sicer v varnem zavetju, za kar ni potrebnega prav veliko poguma).

Solidarni z Ukrajino – to je moto, ki smo ga privzeli in ki večini med nami pomeni izraz plemenitih namenov biti skupaj z drugim, ko se znajde sredi vojne vihre, in pomagati mu po najboljših močeh. Toda kaj pomeni resnična solidarnost z Ukrajino, če ne prav prizadevanje končati to nesmiselno morijo, ki je predvsem človeška tragedija? V mirovništvu sam prepoznavam gesto solidarnosti, ki pa je konec koncev vselej lahko le univerzalna, kar pomeni, da ne bi smela biti zadržana samo za nekatere (prepoznane kot »naše«), temveč bi morala biti namenjena vsem, ki jih je prizadelo vojno zlo. Resnična solidarnost namreč črpa iz skrbi za dobrobit vsega človeštva. Skrb za usodo Ukrajine je tako neločljiva od skrbi za usodo človeštva.

Kogar torej resnično skrbi za usodo človeštva, bi se moral resno angažirati za mir in se pridružiti mirovnim pobudam ter hkrati začeti intenzivno razmišljati o alternativah globalnemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki inscenira sedanji spopad za hegemonijo, katerega posledica je tudi vojna v Ukrajini, povzroča pa tudi druge globalne krize. Prevladujoči političnoekonomski sistem namreč deluje tako, da postavlja interese kapitala in skrb za profite pred skrb za blagostanje ljudi. Prav zato so alternative nujne, od našega zavzemanja zanje pa bo odvisno preživetje človeštva.