V ospredje zdravstvenega sistema naj končno stopi pacient

Zdravstveni sistem Slovenije je vedno hvaležna tema za pogovor. Prav je, da se o tako pomembnem družbenem podsistemu nenehno pogovarjamo in smo pozorni tako na vsebine, ki so dobre (ter jih želimo takšne ohraniti), a tudi na tiste, ki bi jih bilo treba izboljšati ali celo na novo uvesti. Takšen pristop je konstruktiven, zasledovani cilji so koristni za ključne odjemalce storitev zdravstvenega sistema: paciente.

Žal v izmenjavi stališč, ob katerikoli priložnosti, prepogosto prevladujejo za razvoj kakovostnega zdravstva popolnoma nepomembne ali vsaj manj pomembne vsebine.

Že kar desetletja prisotno dejstvo je, da se o zdravstvu najmanj pogovarjamo prav z vidika pacientovih potreb. Predmet kritične presoje so praviloma vsi drugi; od nesprejemljivo bogatih dobaviteljev, neželenih zasebnih izvajalcev zdravstvenih storitev, ki menda (vključno s koncesionarji) sploh ne spadajo v javni sistem, pa slabe plače in premalo zdravstvenega osebja … Ostaja prezrto, da je preobrazba gospodarskih subjektov iz usmerjenosti na proizvode v usmerjenost na stranke ena ključnih strateških sprememb razvitih svetovnih gospodarstev zadnjih desetletij, ki v Sloveniji, tudi na področju zdravstva, še čaka na svojo celovito izvedbo. Zdravstvena reforma je v Sloveniji nujna, k temu nas poziva tudi evropska komisija, a reforme nam kljub dolgoletnemu strinjanju javnosti nikakor ne uspe izvesti. Dostop do zdravstvenih storitev je treba učinkoviteje približati njihovim uporabnikom, hkrati pa zagotoviti finančno vzdržnost in stabilno financiranje zdravstvenega sistema. Za to bodo potrebni dodatni finančni viri ter spremembe na strani izdatkov, organiziranosti in učinkovitosti delovanja.

Zoran Vaupot. FOTO: Osebni arhiv

To so bila temeljna izhodišča raziskovalne naloge, izvedene lani na Fakulteti za pravo in poslovne vede. Glavni cilj je bil predlagati rešitve za izboljšanje ekonomičnosti, učinkovitosti in kakovosti slovenskega zdravstvenega sistema z vidika končnega uporabnika – pacienta. Opredelili smo 18 javno dostopnih kazalnikov, relevantnih za ocenjevanje kakovosti zdravstvenega sistema z vidika potreb pacientov, in opravili primerjalno analizo zdravstvenih sistemov v izbranih evropskih državah (Avstriji, Estoniji, Franciji, Nizozemski, Sloveniji in Španiji) ter pregled najboljših praks pri zagotavljanju dostopnosti do zdravstvenih storitev.

Ključna ugotovitev je, da zgolj javno financiranje, ki izhaja iz obveznih zdravstvenih zavarovanj, ne more v celoti pokriti vse večje potrebe po denarnih sredstvih za uravnotežen razvoj zdravstvenega sistema ter družbeno pričakovano in mednarodno primerljivo raven zdravstvenih storitev. Demografski trendi, nove medicinske tehnologije in metode zdravljenja, s katerimi se pričakovana življenjska doba podaljšuje, vplivajo na spremenjene zahteve in potrebe v družbi, kar pomembno vpliva na sistem zdravstvenega varstva in njegovega financiranja. Ob nespremenjenem financiranju in organiziranosti zdravstvenega sistema, glede na prihodnje potrebe družbe ne bo več mogoče zagotavljati sedanjega obsega pravic zdravstvenega zavarovanja.

Večino finančnih sredstev za delovanje zdravstvenega sistema v Sloveniji predstavljajo prispevki delovno aktivnega prebivalstva, kar zagotavlja solidarnost do drugih, tudi ranljivejših skupin. Ugotovitve naše raziskave kažejo, da se slovenski uporabniki zdravstvenih storitev zaradi nedostopnosti, dolgih čakalnih vrst ali pomanjkanja informacij, pogosto znajdejo v samoplačništvu ali celo z neizpolnjenimi potrebami po zdravstvenem varstvu.

Dobre prakse iz obravnavanih držav potrjujejo, da prostovoljna zdravstvena zavarovanja lahko učinkovito dopolnjujejo obvezno javno zavarovanje in posredno vplivajo na še sprejemljivo raven samoplačništva oziroma preprečijo njegovo rast. S tem je zagotovljen enakovreden dostop do kakovostnih zdravstvenih storitev za vse prebivalce. Glede na rezultate primerjave z drugimi državami, predstavlja v Sloveniji prostovoljno zdravstveno zavarovanje najbolj neizkoriščeno možnost financiranja zdravstvenega sistema.

S premišljeno uvedbo novih načinov financiranja bi solidarnost v veliki meri lahko ohranili, in sicer z uvedbo paketov kolektivnega prostovoljnega zavarovanja pri delodajalcih, ki bi lahko vključevalo določen odstotek kritja premij za ranljive skupine. Prostovoljna zavarovanja sicer ne uresničujejo dohodkovne solidarnosti, po svoji temeljni vlogi pa spodbujajo solidarnost med bolnimi in zdravimi, dopolnilna prostovoljna zavarovanja pa tudi medgeneracijsko solidarnost in solidarnost med spoloma, saj premija ni odvisna niti od starosti niti od spola.

Določiti je treba družbeno sprejemljiv obseg javno financiranih pravic in zdravstvenih storitev. FOTO: Voranc Vogelž/Delo

Financiranje pa ni naš edini izziv. Slovenski zdravstveni sistem je tudi manj učinkovit od drugih primerjanih. Imamo precej manj zdravnikov, predvsem osebnih, kjer dosegamo najslabši rezultat med vsemi analiziranimi državami. Število medicinskih sester je primerljivo z drugimi državami. Prav tako imamo daljše čakalne dobe na primarni ravni, nekako do enega tedna, v primerjavi z dnevom ali dvema oziroma celo le nekaj urami v primerjanih državah. Podobno velja za sekundarno raven. Tudi čakanje na obisk pri specialistu in operacijo traja neprimerljivo dlje kot v primerjanih državah. Za zdravstveni sistem v Sloveniji je značilno centralizirano in neučinkovito upravljanje, pri katerem ne sodelujejo vsi deležniki. Čeprav na državni ravni kazalnika zadovoljstva uporabnikov s slovenskim zdravstvenim sistemom ne spremljamo sistemsko, je zaradi vsega navedenega priložnostno izmerjeno zadovoljstvo nižje kot v obravnavanih evropskih državah.

Pri večini držav smo opazili jasno opredelitev pravic zavarovanca do koriščenja različnih zdravstvenih storitev in cenovno dostopna prostovoljna zdravstvena zavarovanja. Splošne usmeritve po državah so različne. Korelacijske povezave med posameznimi parametri so pokazale, da je digitalizacija sicer nujna za optimalno zagotavljanje informiranosti, zaščite in prenosa podatkov med različnimi deležniki, vendar to še ne privede do večjega zadovoljstva uporabnikov. Zanj so pomembni usklajenost rešitev, učinkovita in razumljiva komunikacija ter ustrezen pristop pri izvedbi, ki mora biti oseben, do pacientov domač in prijazen.

Nekateri primeri dobrih praks, na katere je opozorila naša študija, so: učinkovita podjetniška kolektivna prostovoljna zavarovanja ter možnost izbire različnih paketov dodatnega zavarovanja (za višjo raven storitev) v Franciji in Španiji; dobra praksa baskovskega zdravstvenega sistema, kjer prostovoljna individualna in kolektivna zdravstvena zavarovanja podpirajo in dopolnjujejo javni zdravstveni sistem, pri čemer se zanje odloča predvsem delovno aktivna populacija; možnost izbire posameznika, ali bo svoje pravice uveljavljal pri javnem ali zasebnem ponudniku zdravstvenih storitev v Avstriji in Franciji; učinkovit model zdravstva na Nizozemskem, ki temelji na konkurenčnosti – država ima funkcijo kontrole, zavarovalnice pa s svojimi paketi omogočajo, da pacienti sami izbirajo izvajalce; nižanje stroškov delovnih procesov in višja učinkovitost organizacije v Estoniji z digitalizacijo, uvedbo sodobnih IT-rešitev ter avtomatizacijo delovnih procesov.

Na podlagi ugotovitev primerjalne analize je po našem mnenju več ključnih pogojev za zagotovitev stroškovno in operativno učinkovitega delovanja zdravstvenega sistema v Sloveniji. Pomembna je ustrezna organiziranost: pacienti naj postanejo središče sistema; gre za spremembo miselnosti, organizacijske kulture, kar je vedno zahtevna naloga. Digitalizacija, kot orodje, ne cilj sam po sebi, ima pri tem pomembno podporno vlogo. Določiti je treba družbeno sprejemljiv obseg javno financiranih pravic in zdravstvenih storitev. S tem opredelimo vlogo različnim vrstam prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, kar je povezano z reformo davčnega sistema in pravno ureditvijo spodbud posameznikom ter podjetjem za pristop k prostovoljnim zavarovanjem.

Predvsem pa bo treba preiti od besed k dejanjem.

***

Zoran Vaupot je raziskovalec na Fakulteti za pravo in poslovne vede v Ljubljani ter profesor na doktorski šoli univerze UCV v Valencii (Španija).

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.