Matevž Krivic: O odgovornosti sodnika Accetta

S temle sem najprej hotel še počakati, da ne bi to moje mnenje časovno sovpadlo z napovedanim mitingom na Beethovnovi v ponedeljek dopoldne. Protestniki zoper »krivosodje« so razumnemu razpravljanju o slabostih našega sodstva doslej žal povzročili precej več škode kot koristi (čeprav jim vsaj upravičenosti do javnega protestiranja seveda ni mogoče zanikati), zato ne bi rad trobil skupaj z njimi v njihov žal precej razglašeni rog. Toda še bolj pa obžalujem tiste odzive (in neodzive) pristojnih in večine medijev na zadnji spor na ustavnem sodišču, ki take proteste naravnost izzivajo in vsaj delno tudi upravičujejo. Zato se oglašam takoj.
 
Tudi sam moram popraviti svoj odziv na ta spor, objavljen v petek (na spletu pa že v sredo), in sicer zlasti v njegovi 5. točki, kjer se do očitka, da je sodnik Accetto kolegom lagal o svojih stikih s Cerarjem in SMC, še nisem mogel do kraja opredeliti, a sem označil kot bistveno, da potem pri dejanskem odločanju v  dveh spornih zadevah očitno ni bil pristranski. Zdaj popravljam: to je seveda lahko zelo pomembno za pošteno oceno (ne)pristranskosti tega sodnika pri sojenjih, ni pa bistveno pri vprašanju, kako je ta sodnik ravnal pred odločanjem, ko je nasprotoval predlogu za svojo izločitev od odločanja zaradi možne pristranskosti.


 
Če je takrat kolege res zavedel z neresničnimi zatrjevanji (in dokazi, da ni bilo tako, doslej niso bili predstavljeni – pač pa nasprotni), potem je to sámo po sebi tako huda kršitev, da za seboj nujno potegne zahtevo po odstopu. Še če se politik zlaže v parlamentu, je odstop neizbežen, pa če je bil v vsem drugem svojem delovanju še tako dober – če se to zgodi sodniku pri odločanju na ustavnem sodišču, še toliko bolj. Spet ne glede na vse njegove morebitne siceršnje kvalitete.
 
Ta dopolnitev mojega stališča do te zadeve je bila še dodatno nujna tudi zato, ker smo v teh dneh skoraj v vseh medijih, naklonjenih sedanjemu ustavnemu sodišču oziroma ohranitvi njegovega ugleda in delovne sposobnosti, lahko zasledili neresnično (podtikajoče) komentiranje, da je sodnik Jaklič kolegu očital pristranskost pri sojenju. Ne, očital mu je laganje kolegom. S tem v ničemer ne spreminjam svojega mnenja o (ne)upravičenosti in celo škodljivosti nekaterih drugih stališč sodnika Jakliča v tej zadevi – zelo škodljivo prav za ohranitev ugleda in delovne sposobnosti ustavnega sodišča pa bi bilo oprostiti sodnika Accetta odgovornosti za storjeno tako, da bi se sprenevedali, kaj mu je bilo v resnici očitano.
 
Tu zame ni več o čem razpravljati – razen če bi bili v ponedeljek končno predstavljeni res prepričljivi dokazi, da sodnik Accetto očitanega ni zagrešil – ampak tako prepričljivi, da bi lahko postavili pod vprašaj tudi verodostojnost očitka, ki je bil temu sodniku naslovljen.