Kučan o Orbánovi »mirovni misiji« (4)

Aurelio Juri se je v Pismih bralcev 6. avgusta na 7. strani Dela odzval na moje pismo bralca, objavljeno 2. avgusta. Juri meni, da je moje opozarjanje na morebitni zli namen Orbánove misije delno utemeljeno, a da gre v mojem pisanju hkrati za igračkanje, ki je lahko tudi zabavno: »Igračkanje gospoda Brodariča s platmi medalje in z morebitnimi zlonamernostmi Orbánovega početja je lahko zabavno, delno tudi utemeljeno (...)« Mislim, da je razpravo, ki zadeva vojno v Evropi, neprimerno primerjati z zabavo in igračkanjem – bodimo resni. Norci, ki so jim vojna igračkanje, zabava in še marsikaj drugega, so Putin in njegovi sledilci.

Odveč se je nenehno odzivati na trditve mirovnikov, da smo zahodnjaki izvorni krivci za začetek in za nadaljevanje vojne v Ukrajini. Veliko je že različnih avtorjev pisalo o tem, kdo je krivec, ne zaleže pa nič. Manj pa je bilo izrečenih besed o nekem drugem stališču mirovnikov, ki ga povzema Jurijev zapis v zaključku svojega pisma in pravi, da je vojna v interesu Zahoda zaradi renesanse orožarske industrije, zaradi želje po militarizaciji evropske družbe in njene lažje vodljivosti in zaradi mastnih profitov, v čemer Juri, kot pravi, ne vidi velike plemenitosti. Vojno v Ukrajini naj bi torej zakuhala in pri življenju ohranjala želja Zahoda po »mastnih profitih«.

Pa poglejmo nekatera dejstva, ki potrjujejo ali pa zavračajo umestnost Jurijevih očitkov. Vsak od nas uporablja različne dobrine, predmete in naprave, ki jih je nekdo izumil, avtorsko zaščitil, proizvedel, izboljšal, ponudil na trgu … Orožja ne moremo šteti med dobrine, te pa so na primer oblačila, avtomobil, računalnik, telefon, televizija, internet, tudi traktor, kombajn, letalo, software … Verjamem, da so skoraj vse dobrine, ki jih vsak od nas uporablja, zahodnega »izvora«, tudi kitajski telefoni (resda brez plačila avtorskih pravic zahodnim razvijalcem), pa tudi ruska lada (če jo kateri od mirovnikov uporablja) je bila izvorno narejena po Fiatovi licenci. Malokdo od nas ima doma ali v svojem okolju karkoli, kar je rezultat ruskega znanja ali pa je ruski proizvod. Zahodna družba je v nasprotju z rusko sposobna ustvarjati »mastne profite« tudi brez svoje orožarske industrije. Še več, če Putin ne bi začel vojne, bi bili dobički Zahoda veliko bolj »mastni«, kot so, saj bi lahko še naprej prodajali svoje dobrine tudi na veliki ruski trg.

Drugače je z Rusijo: trenutni mastni profiti Rusije temeljijo predvsem na zaradi vojne povečanem izvozu surovin, poleg tega so njeni »mastni« profiti posledica povečane proizvodnje, potrošnje in izvoza orožja. Rusija daje svetu poleg surovin predvsem orožje, drugega nič oziroma to ni omembe vredno. Dobički Rusije so se z vojno, ki jo je sama začela, povečali – ne zaradi povečanega ustvarjanja dobrin, ampak zaradi povečane proizvodnje sredstev, ki služijo uničevanju dobrin, uničevanju dobrin v Ukrajini. Želim si verjeti, da Juri tudi v tem dejstvu ne vidi velike plemenitosti.

Kaj pa je mislil Juri s tem, ko je v zadnjem stavku odziva na moje pismo vpletel še papeža Frančiška, češ, »ali menite da je tudi papež Frančišek del te mirovniške konspiracije?«, pa mi ni povsem jasno. Papež je tako kot Putin za svoje sledilce nezmotljiv, je avtokrat z dosmrtnim mandatom. Verski voditelji, takrat ko jim to ustreza in ko se jim zdi koristno, vedno podpirajo avtokratske državne voditelje in zamižijo pred njihovimi nečednimi dejanji, obenem pa si v javnosti prizadevajo ustvariti videz mirovnih poslancev, govorijo o miru, ljubezni, sožitju med ljudmi in podobno. Naj spomnim na nekatera tovrstna sožitja: papež in Mussolini, papež in Francisco Franco, moskovski patriarh in Putin ...

Aurelio Juri je v odgovoru na moje pismo izpostavil dejstvo, da mirovniške pobude podpirata tudi Milan Kučan in Urška Klakočar Zupančič. Oba politika, ki ju sicer cenim tako kot Juri, pa nista nezmotljiva, samo avtokratski politiki so namreč nezmotljivi, nobeden od njiju pa to ni. Razlikovati moramo med lažnimi mirovniškimi pozivi, ki so v resnici pozivi k osamitvi in kapitulaciji Ukrajine, in med mirovniškimi pozivi agresorju, naj umakne vojsko iz okupirane sosede – razlika je pomembna. Dvomim, da bi si Orbán na mirovni misiji upal prepričevati svojega vzornika, verjetno pa tudi sponzorja, naj umakne vojsko; če že, je bil pri prepričevanju neuspešen. Po drugi strani pa je njegova mirovna misija Putina gotovo prepričala v to, da lahko računa na neenotnost demokratičnih držav glede vojne v Ukrajini in vztraja v vojni. Posledično je zaradi Orbánove mirovne misije mir lahko tudi bolj oddaljen, kot bi bil sicer.