Kučan o Orbánovi »mirovni misiji« (3)

Odzivam se na pismo bralca Petra Brodariča iz Novega mesta (Delo, 2. avgusta, stran 7), ki poskuša v odzivu na novico z zgornjim naslovom (Delo, 29. julija, stran 2) razgaliti domnevne zlonamernosti in škodljivosti nedavne Orbánove »mirovne misije« za Ukrajino.

Ker nisem mirovnik iz kroga prijateljev ali somišljenikov predsednika madžarske vlade, vse prej kot to, ne vem, s katerimi nameni se je podal na pot, ki ga je vodila v Kijev, Moskvo, Peking in k Trumpu na Floridi, in to takoj po tem, ko je Madžarska prevzela šestmesečno predsedovanje Evropski uniji. Vem samo, da je na »mirovni misiji« in po njej spregovoril tako, kot to počnemo slovenski mirovniki, tisti, ki pogosto pisarimo državnemu vrhu s prošnjami tudi za sprejem (že skoraj dve leti) v zvezi z vojno v Ukrajini, zadnje leto tudi zaradi genocida v Palestini. Pozval je evropske partnerje k drugačnemu odnosu do ukrajinskega konflikta, k iskanju »realnih poti do miru«, in v prestolnicah, ki jih je obiskal, potipal tamkajšnje razpoloženje.

Veseli smo, mirovniki, da se je oglasil nekdanji predsednik republike Milan Kučan – res je, tudi podpisnik dveh naših pisem, skupaj s kolegom Danilom Türkom – in da je Orbánov poskus v nasprotju z Brusljem in večino evropskih voditeljev, tudi naših, pozdravil; poskus, ki je imel kot posledico za Madžarsko celo poziv vrha EU k bojkotu njenega predsedovanja. In tako kot Kučan smo ga pozdravili tudi mirovniki – še pred njim, na srečanju s predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič.

Igračkanje gospoda Brodariča s platmi medalje in z morebitnimi zlonamernostmi Orbánovega početja je lahko zabavno, delno tudi utemeljeno, ker ne verjamem v plemenitost politike in ciljev madžarskega premiera, a zavzemanje za mir, četudi krha enotnost z njo že patološko obsedene Unije in četudi njemu osebno prinaša kakršnekoli koristi, je vselej dobrodošlo. Na ukrajinskih frontah, v ukrajinskih mestih in vaseh, pa tudi v ruskih, se umira že več kot poltretje leto: da, zaradi ruske agresije, ki bi jo Zahod preprečil, če bi privolil vsaj v pogajanja o varnostnih jamstvih za Rusijo in o implementaciji dogovorov iz Minska za vzhodni del Ukrajine. A tega ni storil in je za stanje, v kakršnem smo, soodgovoren! Toliko bolj, ker ga z nenehnim oboroževanjem ukrajinskega odpora še poslabšuje: ruska vojska zaseda že 22 odstotkov ukrajinskega ozemlja in počasi napreduje. Pomoč zahoda z dostavo raket dolgega dosega, bojnih letal F-16 in drugega sofisticiranega orožja Ukrajini vedno zaudarja po neposrednem angažmaju v spopadih.

Lepo je bilo zadnje dni videti izmenjavo zapornikov med Rusko federacijo in Združenimi državami Amerike ter slišati izjavo našega premiera Roberta Goloba, da je z »zgodovinskim metom«, predajo dveh ruskih vohunov, tudi Sloveniji uspelo »četudi samo za kratek trenutek povezati tako ZDA kot Rusijo«, s čimer bi si lahko obetali prav to, kar je zanetil Orbán s svojim mirovniškim vžigalnikom, a iz Washingtona je takoj prišel močan sunek vetra, ki je plamenico upanja ugasnil: »Ta zgodba v ničemer ne spreminja odnosa do vojne v Ukrajini oz. do Rusije!«

Biden, Stoltenberg, Von Der Leynova, Scholz, Macron, Tusk in ostali dvorjani nas že dobro leto prepričujejo, da Ukrajina bije bitko za ves Zahod, da če ona pade, bo Putin planil po nas. Kolikor razumem občasna merjenja javnega mnenja med Evropejci, temu malokdo verjame – ruski voditelj želi obdržati, kar je osvojil, in pod temi pogoji skleniti mir! Zato naj gospodu Brodariču odgovorim, da gre brati zahodno pripoved drugače, z druge plati medalje: interes za renesanso orožarske in druge vojaške industrije, za militarizacijo evropske družbe in njeno lažjo vodljivost, za dodatne mastne profite, pri čemer velike plemenitosti ne vidim.

Morda za zaključek še to: ali je tudi papež Frančišek del te mirovniške konspiracije?