Kučan o Orbánovi »mirovni misiji« (2)

Delo je 29. julija na 2. strani časopisa pod zgornjim naslovom objavilo novico, v kateri je na kratko povzelo nagovor bivšega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana ob 83-letnici ustanovitve Pohorskega bataljona.

Delo je poročalo, da je Milan Kučan glede mirovnih prizadevanj za Ukrajino dejal, »da je morda madžarski premier Viktor Orbán zaznal pomanjkanje razprave v EU glede realnih poti do miru« in v nadaljevanju objavilo citat iz njegovega nagovora: »Strateški interes EU bi moral biti poznati in razumeti alternative, ki nedvomno obstajajo. Lahko se strinjamo, da Orbán ni vzor evropske demokracije, ki bi ponujal tovrstno razpravo. A ne razumem, da ob splošnem obsojanju njegove pobude nihče noče videti tudi njene morebitne dobronamernosti in koristi ...«

Od kod tako razmišljanje nekdanjega predsednika republike? Znana skupina mirovnikov, katere javne pozive je, kolikor vem, nekajkrat podpisal tudi Milan Kučan, se zavzema za to, da naj bi imeli, ko gre za vojno v Ukrajini, razumevanje tudi za argumente napadalca, torej za Putina. Če upoštevamo to načelo, da ima torej vsaka medalja dve plati, imata potemtakem tudi morebitna dobronamernost in koristnost Orbánove pobude še drugo plat.

Argumente, ki naj bi javnost prepričali v dobronamernost Orbánovih pobud, so mirovniki v javnosti posredno že večkrat predstavili, tako da je njihovo ponavljanje odveč. Smiselno pa se je dotakniti druge plati, torej morebitne zlonamernosti in škodljivosti Orbánove »mirovne misije«.

Torej: morebitni namen Orbánove misije bi lahko bil povzročitev razdora med evropskimi politiki, kar je v Putinovem interesu. Lahko bi bil namen prikrita pridobitev Putinove denarne pomoči za prednost pred madžarsko opozicijo in ohranitev Orbánove trajne vladavine, primerljive s Putinovo – tudi to je v interesu Putina in seveda Orbána. Lahko bi bil »morebitni« namen Orbánove misije trajna priključitev ozemelj Ukrajine Rusiji, ukinitev Ukrajine ... Lahko bi bil namen misije krepitev ambicij potencialnih avtokratov v državah EU in slabitev demokratičnih sil, to je v interesu Putina in Orbána.

Morebitnih možnih zlonamernih Orbánovih interesov pa je lahko še več. Dvomim, da vodilni politiki demokratičnih držav ne bi znali razlikovati med verjetnostjo za dobronamernost in verjetnostjo za zlonamernost Orbánove mirovne misije ter med njenimi koristmi in škodo, ki jo z misijo povzroča enotnosti demokratične Evrope.

Če bi v Evropi prevladala stališča bivših pripadnikov edine stranke ukinjenih enopartijskih režimov, kot so Orbán, Putin in Lukašenko, ter stališča do njim prizanesljivih »demokratov«, večinoma tudi nekdanjih pripadnikov edine dovoljene stranke, potem bi bilo to za stanje demokracije v Evropi pogubno.