Vojna in mir v Ukrajini

V podporo »drugemu pogledu«, ki ga je v Sobotni prilogi Dela 16. aprila 2022 predstavila Spomenka Hribar, sem v Pismih bralcev 4. maja 2022 dodal nekaj opozoril in ilustracij. Mislim, da je (vsaj) nekaj opozoril potrebnih tudi ob zadnjih kolumnah na to temo in odmevih nanjo.

V Ukrajini in prek Ukrajine poteka več medsebojno povezanih spopadov (napadov in obramb pred njimi):

• napad (pro)zahodne Ukrajine na (pro)rusko manjšino v Ukrajini, njene pravice in obstoj;

• oboroženi ruski napad na suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine: v načrtih skrajnežev na njen obstoj kot države sploh;

• napad ZDA in Nata na politično, ekonomsko in vojaško moč Rusije; v načrtih skrajnežev na obstoj Ruske federacije v sedanjih mejah sploh; napad, ki je vojaško za zdaj (?) le posreden in (čedalje manj) omejen le na vojaško podporo Ukrajini;

• perfidni napad ZDA na ekonomsko, politično in (potencialno) vojaško samostojnost in prosperiteto Evropske unije (in Nemčije še posebej – Severni tok!).

Za vsakim od teh napadov oziroma spopadov so različni posebni in povezani razlogi ter interesi – in propagandni vojni prirejene razlage o krivcih in žrtvah (pri čemer »propaganda« nikakor nima le prilastka »ruska«).

Seveda je mogoče (in potrebno) pri razlagi dogajanja dajati omenjenim spopadom različno težo in pomen. Gotovo se njihovo medsebojno razmerje v različnih fazah dogajanja spreminja.

Toda, kdor ignorira dogajanje na eni od zgornjih ravni spopadov ali v imenu ene od njih ignorira druge, je nerazgledan, naiven oziroma zaveden ali sam zavestno zavaja druge!

Ob Putinovi vojaški avanturi bi lahko uporabili znano cinično oznako: »To je (bilo) več kot zločin, to je (bila) napaka« (ki jo bo Rusija v vsakem primeru drago plačala). Toda težka napaka s (pre)visoko ceno je tudi, če Evropejci gradimo odnos in politiko do Rusije na brezrezervnem podpiranju politike Zelenskega in njegovih (kot da bi šlo za nekakšen napad volka na Rdečo kapico).

Trenutno je kronska argumentacija za stopnjevanje oborožene podpore Ukrajini »teorija domin« (kot nekoč pri Vietnamu): če pade Ukrajina, pridejo na vrsto drugi, Moldavija, Litva, Poljska … »Ukrajina se bori za vse nas.«

Toda za Rusijo in Ruse je Ukrajina poseben, edinstveni primer, ki ga ni mogoče postavljati v vrsto z Gruzijo, Kazahstanom ... ali Litvo, Latvijo, Poljsko, Finsko … Ti so za Rusijo in Ruse »drugi«, nad katerimi bi bilo sicer dobro imeti vpliv ali celo nadoblast (kot začasno nekoč), toda (bolje) gre in je šlo tudi brez tega ...

Ukrajina pa je po skrajnih ruskih versko-nacionalističnih prepričanjih v bistvu eno z Rusijo, del »ruskega sveta«, del velikega ruskega naroda, ki da je (bil) ločen od matice zaradi zgodovinskih okoliščin, tujih interesov in zarot, lastnih političnih zablod (na primer Leninovih, ki je od svojih ruskih boljševikov zahteval in dosegel priznanje ukrajinske nacionalne identitete in državnosti). Po drugih, zmernih, pa je Rusiji zgodovinsko, narodno, versko-pravoslavno, kulturno, družinsko-sorodstveno in ne nazadnje geografsko tako blizu, tako prepletena z njo, da se je ne more in ne sme postavljati sovražno proti Rusiji, kot to po letu 2014 počne vladajoča ukrajinska in zahodna politika. Dolžnost vsakega odgovornega ruskega (in ukrajinskega!) politika je preprečiti, da bi Ukrajina postala nekakšna Protirusija, sovražna pest v ruskem trebuhu.

Za to je po mnenju Putina in njegovih vredno tvegati vojni spopad, prenesti žrtve in sankcije – ne pa tudi za nekakšno ponovno osvajanje Poljske, Gruzije ali Finske (ali celo »Evrope«), za katero v ruski zgodovinski izkušnji ni opravičila in še manj spodbud (pač pa dovolj svaril!).

Odgovornega političnega ravnanja ni brez zmožnosti odločitve: »dovolj je«. Brez tega ni ne pogajanj ne miru. Odgovorno odločanje pri tem upošteva vzroke in razloge nastanka konflikta (in s tem vse krivce in sokrivce), predvsem pa posledice (in vse žrtve) njegovega nadaljevanja in stopnjevanja. Tudi na »naši« strani. Brez tega bomo zdrseli v vseevropsko vojno in pozabili – ali se šele takrat spomnili –, da se je vse začelo, ko oziroma ker (ruski) del ukrajinskega prebivalstva ni hotel sprejeti z »ulico« (»Majdanom«) izsiljenih radikalnih sprememb v usmeritvi države  ...

***

Marko Kerševan, sociolog, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.