Kdor se ne bo testiral, ne bo mogel v učilnico (2)

Delo je 23. januarja na strani 3 objavilo članek z  naslovom Kdor se ne bo testiral, ne bo mogel v učilnico.
Ja, vrag je vzel šalo. Toliko slabe volje. Se je kdo vprašal, zakaj? Strinjam se z navedbo glavnega tajnika Sviza Branimirja Štruklja, da način komunikacije z učitelji ni bil najbolj posrečen. Zaznala sem stisko marsikaterega učitelja, ki se sprašuje, kako naprej. Da ne bo pomote – če kdo, smo gotovo učitelji tisti, ki nam je mar in si želimo, da bi se učni proces nadaljeval in bi se otroci vrnili v šole, vendar na varen način za vse.

Poglejmo starostno strukturo učiteljev. Primer: imamo učitelja, ki je star od petdeset do šestdeset let, doma ima starše, ki so stari od osemdeset do devetdeset let. Učitelj je poučeval na daljavo, omejeval stike. Kaj pa otroci in njihove družine? Mnogi so bili z družinami za praznike pri sorodnikih, tudi zunaj naše države. Tudi med konci tedna imajo nekateri stike s širšimi družinami. Zakaj je problem nošenje mask v razredu? Otroci nimajo problemov, probleme in dramo delamo bolj ali manj odrasli.

V šolah za otroke s posebnimi potrebami je kontakt učiteljev z otrokom neizbežen. Zakaj ne bi testirali teh otrok? Poglejmo še v višje razrede osnovne šole, pa predvsem v srednje šole. Zadnje so še bolj problematične. Res verjamete, da se osemnajstletnik strogo drži navodil in se ne druži s kolegi?

Oni dan sem na videokonferenci pri preverjanju znanja poklicala dijakinjo in jo prosila, naj opiše graf v učbeniku. Dejala je, da trenutno nima ničesar, ker je bila ves konec tedna pri fantu in je tam pozabila knjigo in zvezek. Testiranje učiteljev ne pomeni, da smo v šolah varni. Učitelji se zavedamo stisk otrok in staršev. Ne razumem pa, da se ti isti starši potem upirajo nošenju mask v razredu, in zanimivo bi bilo videti, kako bi odreagirali na obvezno testiranje otrok, o katerem že razmišljajo nekatere države. Če se bomo vračali v šole in se po tednu, dveh spet vračali na pouk na daljavo, nihče ne bo zadovoljen.

Pa še nekaj o tako imenovanih mehurčkih. Če ima srednješolski učitelj isti dan na urniku nekaj razredov, v vsakem razredu pa od petindvajset do trideset dijakov, ki so brez mask – in vemo, kakšna je velikost učilnice –, nam že enostaven izračun pove, da je bil na relativno majhnem prostoru v stiku z vsaj stotimi ljudmi v enem dnevu. V katerem poklicu imamo še podobno situacijo? V zdravstvenih ustanovah se strogo kontrolira temperatura, nošenje mask, razkuževanje, ravno tako v trgovinah, avtobusih in še bi lahko naštevali. Sprašujemo se, zakaj pri nas ukrepi niso prinesli takih rezultatov kot v sosednjih državah. Zaupajmo stroki, držimo se osnovnih navodil za preprečevanje širjenja virusa.

V šoli nismo zato, da se imamo »fajn«, učimo se, delamo, razvijamo kompetence in se pripravljamo na življenje. Priprava na življenje pa pomeni tudi to, da kdaj storiš nekaj v dobro sočloveka. Morda ni prijetno, je pa potrebno. Vsi vemo, da ne nosimo maske samo zato, da bi zaščitili sebe, predvsem gre za to, da zaščitimo druge. Tudi nekateri starši so skeptični ob misli na vračanje v razrede, če ima njihov otrok kakšno bolezen, in se bojijo, da bi se okužil z virusom. Kaj ne bi bilo lepo, da bi mlade naučili, da je potreben kolektivni duh? Naredimo nekaj v dobro vseh.

Predvsem pa ne vzbujajmo dvoma o učiteljih, ki se trudimo na vse pretege, da poteka pouk v teh okoliščinah – in to več kot odlično.