Kako smo obnemeli (in se cepili)

Prejšnji teden smo bili precej potihem in po hitrem postopku sodelavci ljubljanske univerze cepljeni proti covidu-19. Na cepljenje se je prijavila večina pedagoškega, pa tudi strokovnega in tehničnega osebja.

Najbrž ni težko razumeti, zakaj smo se na cepljenje prijavili skoraj vsi, ki smo imeli to možnost. Že leto dni naša življenja kroji epidemija, ki si morda zasluži naziv pandemija, morda ne – v teh časih je težko vztrajati na kateri koli nekdaj varni poziciji, tudi če je ta pozicija zaupanje v znanost, ki ji tudi sami pripadamo. Povabilo na cepljenje je v okoliščinah, kjer se vsak dan nekoč temeljne pravice in svoboščine rušijo v prah, vabljiva svetloba na koncu predora; cepljenim se morda obeta milost prehajanja državne meje, bolj svobodnega gibanja in povratka v »normalo«.

Da univerzitetni učitelji že leto dni sploh nismo videli študentov v živo in da jih do konca študijskega leta skoraj zagotovo ne bomo, sploh ni več predmet razprav, kaj šele upora.

Tako smo se univerzitetni učitelji, ki nam je sicer že leto dni odvzeta možnost opravljanja osnovnega poslanstva, to je razvijanja kritičnega mišljenja pri študentih, pohlevno in sebično pustili uvrstiti med »kritično infrastrukturo«, hvaležno zavihali rokav in molče prenesli res zoprne stranske učinke AstraZenece. Pri tem nismo zahtevali odgovorov na vprašanje, kje in kakšna je izhodna strategija za visoko šolstvo, kdaj in pod kakšnimi pogoji nam bo omogočena vrnitev v predavalnice in kdaj se bodo študenti lahko vrnili v študentske domove. Prav tako tega momenta nismo izkoristili za opozarjanje na dejstvo, da visokošolsko izobraževanje na daljavo niti približno ne izpolnjuje vseh ciljev in vlog, ki jih univerza kot družbeni prostor sicer opravlja.



Morda smo se v letu poučevanja na daljavo opremili z novimi veščinami uporabe videokonferenčnih sistemov in odkrili kakšno novo funkcijo okolja Moodle, izgubili pa smo tako rekoč vse, kar golo posredovanje študijskih vsebin spreminja v dinamični učni proces. Izgubili smo očesni stik, skupinsko dinamiko, komuniciranje s telesom, gestiko in mimiko, subtilno branje signalov slušateljev in hipno prilagajanje vzdušju v prostoru; izgubili smo škiljenje študentom čez ramo, medtem ko rešujejo nalogo ali delajo na računalniku, sproščujoči smeh ob komičnih situacijah ali neuspešnih vprašanjih, občutek zadovoljstva, ko se po uri in pol intenzivnega seminarskega dela študenti usujejo iz predavalnice na hodnik, mi pa čez njihove odhajajoče glave kličemo še zadnje napotke za prihodnji teden.

Še mnogo več pa so izgubili študenti, ki zdaj ždijo v svojih nekdanjih otroških sobah in jim je odvzeto prav vse: samostojnost, stik z vrstniki, fakulteta kot fizični prostor, ki motivira za učenje, dostop do kavarn, knjižnic in čitalnic, kulture in športa, možnost zaslužka, kreativno prepletanje študijskega in zasebnega, kajti ko si študent, ne nehaš biti študent, ko popoldne zapustiš fakulteto.

Visokošolski učitelji smo se torej cepili predvsem zato, da bomo šli lažje na dopust. Ker smo se v letu dni navadili na stoično sprejemanje vseh abotnih in z zdravo pametjo skreganih ukrepov, ki jih producira naša skorumpirana vlada, molčimo tudi tokrat. Morda smo tiho od sramu, kajti v dolgem nizu vladnih nedemokratičnih in rušilnih potez se univerza v nobenem trenutku ni pozicionirala kot njeno kritično in glasno ogledalo niti kot generator prodornih in drznih idej. Naša ustanova, ki na svoji spletni strani kot temeljno vrednoto deklarira avtonomijo v odnosu do države, političnih strank, korporacij in verskih skupnosti, je v tem zgodovinskem momentu tragično zavozila, saj je bila in ostaja pasivna opazovalka uničevanja temeljnih človekovih pravic in družbenega odnosa do znanosti, kulture in umetnosti.

Kdaj se bomo zbudili in se začeli glasno boriti za varno odprtje univerz in študentskih domov? Za nacionalno strategijo okrevanja po travmatičnem izpadu visokošolskega izobraževanja v času epidemije? Za vzpostavitev mehanizmov pomoči študentom v stiski? In za to, da odgovorni v vseh vladnih strukturah prevzamejo politično, moralno in pravno odgovornost za storjene napake? In kako bomo od študentov kadarkoli pričakovali kritično mišljenje in avtonomnost, če smo v kritičnih trenutkih kot ustanova in njeni posamezniki izbrali pot molka in udobja?

Žal odgovore pogrešam tudi v programih novih rektorskih kandidatov.