Priložnost za napredek je tudi v času brez skupnih treningov

V aprilski zaustavitvi javnega življenja smejo trenirati samo vrhunski športniki ter kadeti in mladinci, člani državnih reprezentanc. Osip v športu je že tako največji v mladostništvu, zaradi razmer, ki jih narekuje novi koronavirus, je in bo verjetno tudi v prihodnje tega še več. Tisti, ki so o prenehanju treninga vsaj malo že razmišljali, bodo v sedanjih razmerah to odločitev verjetno tudi res sprejeli.

Kot je to pojasnila športna psihologinja Andreja Holsedl, je za spoprijemanje s stresom, ki ga povzročajo treningi, tekme, šolanje in druge z mladostništvom povezane stvari, potrebnih veliko psihološke čvrstosti, prilagajanja, kontrole čustev in podobnega, otroci in mladostniki pa se tega šele učijo.

»S prilagajanjem in sprejemanjem razmer imamo težave že odrasli, kaj šele otroci in mladostniki! Ker teh strategij še nimajo (dovolj dobro) razvitih, se večinoma odzovejo z umikom, pasivnostjo, apatijo in pretirano uporabo elektronskih naprav,« je povedala.

Športni psihologi že od začetka zdravstvene krize opažajo večje nihanje motivacije kot kdaj prej, in to tako pri vrhunskih športnikih kot tudi pri mladih. Otroci in mladi za trdo, vztrajno in natančno delo potrebujejo zunanjo spodbudo, trenerjeva navodila, družbo sotekmovalcev, zabavo, prihajajočo tekmo ... Sami težko najdejo smisel treninga v tem, da bodo sčasoma boljši.

Kot so opozarjali strokovnjaki na okrogli mizi o športu v času epidemije, ki jo je februarja organiziral Olimpijski komite Slovenije, so otroci največja žrtev. Gregor Jurak, profesor na Fakulteti za šport in vodja raziskovalne skupine SLOfit je ocenil, da bi lahko izgubili četrtino mladih športnikov, to je 20.000 otrok.



Raziskava gibalnih sposobnosti med osnovnošolci (SLOfit) je pokazala, da je omejevanje telesne dejavnosti pred letom dni pustilo največ posledic prav pri telesno najbolj dejavnih. Podatek za skupino otrok, ki se je v letu 2019 uvrstila med 25 odstotkov najbolj gibalno učinkovitih kaže, da se je ta učinkovitost v letu dni zmanjšala pri skoraj štirih petinah teh otrok.
 

Pomoč staršev

Psihologi mladim športnikom priporočajo, da najdejo druge motive za ukvarjanje s športom, kajti če tekmovanj ni, to še ne pomeni, da motivi ne obstajajo, samo odkriti jih je treba. Starši, ki imajo boljše strategije soočanja, jim pri tem lahko pomagajo, nanje tudi prenašajo znanja in spretnosti o tem, kako se odzvati v stresnih situacijah.



»Svetujemo, da športniki ostanejo aktivni, tudi če šport tega od njih neposredno ne zahteva – naj skrbijo zase in za svoje telo, nadgradijo tehnično-taktično znanje, dajo poudarek psihološki pripravi, si vzamejo čas zase in za bližnje, ponovno odkrijejo stare ali nove hobije, najdejo nove interese. Naj imajo v mislih, da se z vsem, s čimer se ukvarjajo sami, verjetno ukvarjajo tudi ostali športniki in njihovi konkurenti, zato naj to obdobje prepoznajo kot priložnost za napredek.

Tisti, ki bodo zdaj ostali zbrani, motivirani in bodo ohranjali formo ali jo celo nadgradili, bodo zagotovo bolje pripravljeni za doseganje ciljev, kot tisti, ki bodo v tem obdobju zaspali,« je poudarila Andreja Holsedl in dodala, da če se kdaj počutijo slabo in nemočni, so nejevoljni in obupani, ni s tem nič narobe.



V razmerah, s katerimi se soočamo, takšna čustva doživljamo vsi. Če je stiska prevelika, pa se je smiselno pogovoriti z bližnjimi ali športnim psihologom. Situacijo je treba sprejeti takšno kot je, se osredotočiti na sedanjost in nehati preigravati nešteto možnih scenarijev kaj bi bilo, če bi bilo. Spoprijeti se je treba s tem, kar trenutno lahko kontrolirajo in se osredotočijo nase in na svoje naloge na treningu, pri samostojnem opravljanju vaj, pri šolskem ali študijskem delu.
 

Na daljavo

In trening prek videoaplikacij? Lahko je toliko kakovosten, kot je zavzet, natančen in vztrajen športnik, ki ga opravlja. »Težava pri videoaplikacijah je, da ima trener manjšo možnost nadzora in popravljanja, potrebnih je ogromno samodiscipline in samomotiviranja, pri čemer so najmlajši v slabšem položaju,« je dejala športna psihologinja.



Pri tem je spomnila na pomembno vlogo staršev, ki naj bi otrokom privzgojili vrednote, kot so gibanje, zdravo življenje in prehrana. Starši morajo tudi nadzorovati čas, ki ga otroci porabijo za brskanje po elektronskih napravah. Mladi ji povedo, da za to vsak dan porabijo od pet do osem ur. »Ne pričakujmo od najstnikov, da bodo sami sposobni presoditi koristnost in škodljivost svojega vedenja.«
 

Manj vadbe, več na internetu

Prav na to opozarjajo v družbi Sisplet, kjer ponujajo informacijske varnostne rešitve Esset in kot sponzorji smučarskih skakalnih reprezentanc spodbujajo gibanje ter zdrav način življenja. Starši, ki otroku, ki ni mogel na trening, potisnejo v roke tablico, telefon ali ga posedejo pred računalnik, da bi si tako kupili še nekaj časa za svoje obveznosti, se pogosto ne zavedajo, da tudi mobilne naprave zahtevajo določen čas za izobraževanje o informacijski varnosti.



»Čezmerno uporabo lahko časovno omejimo, prav tako z namestitvijo programa lahko preprečimo obiskovanje določenih spletnih mest,« je povedala Petra Veber, direktorica operacij v Sispletu, da je to lažji del. V času, ko zaradi omejitev, povezanih z epidemijo, še več otrok in mladostnikov – kar tretjina vseh uporabnikov interneta je otrok – še več časa prebije na spletu, je skrb za njihovo varnost pri tem še pomembnejša.

A po besedah Petre Veber največkrat starši še sami starši ne vedo, kaj vse pomeni kibernetska zaščita. »Namestitev varnostnega progama lahko prepreči uporabo prevarantskih spletnih strani in nameščanje škodljive programske opreme, ne more pa preprečiti povezovanja s sumljivimi osebami prek družbenih omrežij. Raziskave kažejo, da 40 odstotkov otrok v Evropi išče prijatelje po spletu. Izmišljenim profilom nasedajo tudi odrasli,« je opozorila.



Z otrokom se je o varnosti na spletu treba pogovoriti tako, da bo glede na svojo starost to razumel. Malčku je težko pojasniti, da lahko s prenosom risanke iz piratskega portala okužimo računalnik z izsiljevalskim virusom. Otrokom, ki že razumejo vprašanje varnosti, je tveganja najbolje pokazati kar na primerih. Recimo, ko sami naletimo nanje, ali pa skupaj pogledamo izobraževalne vsebine. Veliko je zbranih na portalu Safer kids online,« je svetovala Petra Veber. A najmlajših vseeno ni dobro pustiti samih z napravami.



Opozorila je še na uporabo aplikacij, tudi tistih, za oddaljeno komunikacijo, ki smo jih v zadnjem letu dni vsi vzeli za svoje. Šibek člen pri tem so sicer predvsem uporabniki, ne aplikacije – te nalagamo z uradnih mest, sicer tvegamo, da bi ob namestitvi prenesli tudi škodljiv program. Naprave je smiselno zaščititi s kakovostno protivirusno programsko opremo, ki pa jo je pomembno redno posodabljati in tudi dostop do nje zaščititi z uporabniškim imenom in geslom.

Ne glede na to Petra Veber predlaga, da so starši ob prijavah na srečanja zraven in preverijo morebitna sporočila varnostne programske opreme in tudi, ali je morda med udeleženci spletnega srečanja kakšna sumljiva oseba. »Heker bi se lahko vklopil v pogovor prek aplikacije, če bi na primer ugotovil geslo za sestanek.

Prevzel bi lahko tudi nadzor nad spletno kamero in med sestankom snemal, kaj uporabnik počne na računalniku. Tudi če se ne vidi tipkovnice, je iz položaja ramen in rok mogoče ugotoviti, kakšna gesla je vtipkal,« Petra Veber priporoča previdnost.

FOTO: Matjaž Vreča/Delo