Kaj si nekateri dovolijo!

Temu, na kar sem že ostro reagiral v četrtek zvečer v Odmevih na TV Slovenija (na grožnje nekaterih ustavnih sodnikov, predvsem ddr. Jakliča, da bodo sprejetje sklepa, s katerim se ne strinjajo, preprečili z odhodom s seje), moram dodati še nekaj. Morda še hujše kot ta napovedani bojkot odločanja (torej kršitev temeljne dolžnosti ustavnega sodnika, da sodeluje pri odločanju o vprašanjih na dnevnem redu) je zame namreč to, kar pa si je (v ponedeljek v Pirkovičevi oddaji Arena) dovolil bivši ustavni sodnik Zobec: ta skrajno nedopustni (napovedani) bojkot odločanja razglasiti celo za vrlino – da naj bi bili ti sodniki to celo dolžni narediti, češ da so lahko samo še na ta način večini preprečili, da bi sprejela neko očitno in hudo protiustavno odločitev (da dosedanje začasno zadržanje izvrševanja zakona o RTV v novonastalih okoliščinah preneha).

To, kaj si on ali jaz misliva (popolnoma nasprotno) o tem, ali bi bila taka odločitev skladna z ustavo ali ne, je lahko za komentiranje take odločitve, če bi bila sprejeta, seveda prav zanimivo. Toda Zobčevo mnenje bi bilo lahko le kritika sprejete odločitve, moje pa njen zagovor – kaj v tem spornem vprašanju obvelja kot skladno z ustavo, pa bo odločila zahtevana večina ustavnih sodnikov. V imenu države o tem odločajo sedanji ustavni sodniki, ne nekdanji – drugače v ustavni demokraciji sploh biti ne more.

Upajmo seveda, da bo preostala sedmerica ustavnih sodnikov zdaj našla vsaj pet glasov za končno odločitev o skladnosti ali neskladnosti spornega zakona o RTV z ustavo. Če to prav v kratkem ne bi bilo dosegljivo, pa lahko seveda pride tudi do odločanja o prenehanju dosedanjega zadržanja izvrševanja tega zakona v zdaj nastalem spremenjenem položaju. In če bi do tega prišlo, bi bilo vnaprejšnje insinuiranje, da bo taka odločitev sprejeta »kar tako«, brez temeljite utemeljitve ustavnopravnih razlogov zanjo, huda žalitev ustavnega sodišča in sodnikov, ki bi tako odločitev sprejeli. Tudi dr. Ernest Petrič je v najinem pogovoru v Odmevih večkrat poudaril, da mora kakršnokoli odločitev v nastalem položaju sprejeti ustavno sodišče – in da mu pri tem tudi on povsem zaupa.