Za tiste, ki ne poznajo družbe simulakra in ostajajo v dilemi originala ali ponaredka oziroma posnetka, je odgovor istanbulskega trgovca, da gre za športne copate kot originalni ponaredek, presenetljiv. Je pa za nas tudi poučen, ker ob njem Saleclova v svoji kolumni Originalni ponaredek razvija zgodbo potrošnikov, ki radi kupujejo kar najcenejše izdelke in se zato pripeljemo v določeno trgovino (Leclerc, Hofer, Spar ...), kjer je tisti dan zaželeni izdelek najcenejši.


Zasvojeni z nakupi se ne sprašujejo po količini odpadkov, ki jih na ta način »proizvedejo«, in tudi ne po tem, kolikokrat in kako je bil določen izdelek ponarejen. Ne pomislijo, da je ugodno za kupce, neugodno za proizvajalce. Ne pomislijo, da nam trgovci ponujajo nižje cene izdelkov zaradi sramotno nizkih plač izdelovalcev. To je zgodba o zdravo rastočem gospodarstvu v nezdravi družbi. Vendar se tisti, ki pristajamo na »pravično trgovino«‘, poskušamo tej sleparski igri izogniti, čeprav se vsak kdaj pa kdaj ujame vanjo.

Za zasvojence z nakupi je When napisal knjigo Kako so prodajalci megle zavladali svetu, ki nam pove, kako se kaj hitro prevaramo za ceno, kakovost izdelka in njegove učinke in za obljube politikov. Platon je prvi filozof, ki je razlikoval med originalno idejo in posnetkom in celo med posnetkom posnetka (mimesis mimeseos). V primeru proizvodnje in nakupa bi bil to že ponaredek ponaredka, kar bi pomenilo, na primer, srajco iz recikliranega materiala. Tudi športni copati so lahko iz recikliranega materiala. Originalni ponaredek je še najboljši med ponaredki, ker pri Platonu obstaja še ponaredek ponaredka tako kot posnetek posnetka (grško mimesis mimeseos).



Mar ni absurdna terminologija, po kateri govorimo o ohlajanju gospodarstva v pregretem ozračju ali vroči politični jeseni, partnersko zvestobo prenašamo na potrošnjo. Hitra hrana (fast food) je učinek tudi hitre mode. Film True Cost (Prava cena) pa ne more pokazati prave cene divje globalizacije ali glokalizacije, ker nam ta račun še ni izstavljen. Navsezadnje dobi bralec vtis, da tolikanj proklamirana menedžerska inovativnost celo za krizne in kaotične primere ni tako inovativna, kot se zdi. Kot da se veda o vodenju nanaša le na srednji sloj birokratov, ne pa na najnižji sloj najbolj izkoriščanih delavcev. Da ima upravljanje z ljudmi svoje meje, je razvidno tudi iz dejstva, da se nepredvidoma in nenadoma na nekem kraju v nekem času pojavi kak avtokrat ali terorist, ki uredi »stvari« na svoj ultimativen in eksekutiven (samo)morilski način.

Anonimni istanbulski trgovec je morda slutil, kakšen je pomen vprašanja, ki ga je zastavil gospe Renati. Ali sama nosi originalne copate? Že nemški filozof (1985) je zapisal: »Če postane dogodek v formi svoje reprodukcije pomembnejši kot pa v svoji originalni formi, se mora original ravnati po svoji reprodukciji«. Znotraj ciklusa razširjene proizvodnje, potrošnje in ponovne proizvodnje pridemo le do rezultata ponarejenih originalov, ne pa originala samega, stvari same (Husserlov izraz) ali stvari po sebi, ki je Kantova nespoznavna Ding an sich. Kaj je tedaj sploh original in kje je? Za stare civilizacije je bilo to Sonce, ki so ga po božje častili, za Stare Kitajce so bili to zakoni neba, ki so se jim podrejali, za Platona je bilo to Ideja, ki je imela vlogo sonca svobode, za Aristotela je to prvi gibalec, ki kot forma forme oživlja vse forme narave, politične ureditve in mišljenja, za kristjane je to Beseda, ki ostaja pri Bogu in prihaja v svet.

Ker smo danes v postresničnostnem stanju priče inflaciji besed z izpraznjenimi pomeni, kar spominja na srednjeveški nominalizem, smo priče tudi neuporabljenim in zavrženim izdelkom, ki so izgubili simbolne pomene. Ne bi smel biti cilj preobilje dobrin, ki jih ne moremo do konca porabiti, ampak predvsem dobrota, ki je ni nikoli dovolj, kot nam pokaže poslanstvo Pedra Opeke na Madagaskarju. Zato ne gre najprej za vseživljenjsko izobraževanje z namenom, da bi bili čim bolj in čim dlje konkurenčni na trgu delovne sile, ampak še prej za vseživljenjski etični obraz, ki ga še lahko pokažemo drug drugemu, kar je skladno tudi s humanistično teorijo dr. Zorana Jelenca.