Je demokracija ogrožena?

Politično okolje se v Evropski uniji (EU) zadnja leta opazno spreminja. Razlike med levimi in desnimi demokratično usmerjenimi strankami so vse manjše, povečujeta pa se vloga in moč radikalnih desnih strank. Slednje se zavzemajo za avtokratsko vodenje države, med njihovimi vrednotami pa imata osrednjo mesto nacionalizem in sovraštvo do drugačnih.

Te stranke so danes že aktivne v večini evropskih držav, v petih članicah EU (Italija, Madžarska, Švedska, Finska in Nizozemska) pa vodijo tudi vlado. Njihova politična usmeritev v nemajhnem delu sledi ideologiji fašizma in zato predstavljajo za demokratično ureditev Evropske unije grožnjo, ki je ne gre podcenjevati. Če bodo v politiki prevladale, bo EU verjetno razpadla, oživela bodo nekdanja nasprotja med evropskimi narodi in tudi mir ne bo več samoumevna vrednota. Krepitev posodobljenega fašizma je danes še možno zaustaviti in demokratično usmerjeni Evropejci z izvajanjem te zahtevne naloge ne bi smeli odlašati. Zato da bomo pri tem uspešni, je koristno, da se poleg drugega kolikor mogoče poenotimo v ocenah vzrokov, zakaj je med nami vse več takih, ki agresivnega desnega populizma ne zavračajo. O tem nekaj več v nadaljevanju.

V vse večji podpori usmeritvam skrajne desnice se po mojem mnenju odraža predvsem nezadovoljstvo ljudi z demokracijo. Ne nasprotujejo njenim načelom, pač pa temu, kako demokracija izvaja svoje temeljno poslanstvo, to je upravljanje države v korist večine. V tem pogledu je namreč vse manj učinkovita, tako pri nas v Sloveniji kot v večini drugih demokratičnih držav. Pojavnih oblik te neučinkovitosti ni malo, ena od njih pa izrazito krepi moč skrajne desnice – to je slabitev socialne države ob vse večjem bogatenju manjšega dela prebivalstva.

Demokracija je bila še pred nedavnim upravljavsko učinkovita, saj je prav zato odločilno prispevala k propadu sovjetskega socializma. Danes pa je v tej vlogi močno oslabela, kar je predvsem zasluga neoliberalizma, to je ta čas prevladujoče politične usmeritve, pisane »na kožo« kapitala; ta se prednostno zavzema za svoboden (nereguliran) trg in šibko državo z nizkimi davki. Med njegovimi dosežki zadnjih desetletij je primerno izpostaviti predvsem naslednje: močno okrepljen vpliv kapitala na upravljanje držav ob sočasni slabitvi demokratičnih mehanizmov; slabitev temeljnih družbenih vrednot (poštenost, solidarnost ...) v korist bogatenja in zadovoljevanja pohlepa; že omenjena slabitev socialne države; slabitev konkurenčnosti držav, predvsem v primerjavi s kitajskim avtoritarnim kapitalizmom. Tudi v morijah, ki se jih izvaja v Ukrajini in v Gazi, se prepričljivo odražata etika in pohlep neoliberalnega kapitala.

Neoliberalni kapitalizem nima dobrih izgledov za preživetje. Večini držav bo verjetno uspelo obnoviti liberalni kapitalizem, podoben temu, kot smo ga poznali po 2. svetovni vojni, sicer pa bo njihov neoliberalni kapitalizem nasledil avtokratski kapitalizem z značilnostmi fašizma. Upajmo, da bo Slovenija med državami, ki bodo uveljavile prvo od omenjenih usmeritev.

In kaj naj bi spremenili v upravljanju naše države zaradi obnove liberalnega kapitalizma? Prednost naj bi imelo predvsem naslednje:

1. izvajanje izvršne oblasti (predvsem vodenje vlade) naj se zaupa le etično neoporečnim osebam, ki imajo nesporno uspešne vodstvene izkušnje;

2. parlament naj vlado učinkovito nadzira v korist volivcev; da bo tega zmožen, je treba ustrezno spremeniti volilno zakonodajo, delitev parlamenta na koalicijo in opozicijo pa naj se opusti, saj ta politiko zgolj razdvaja in otežuje nadzor vlade;

3. volivci morajo imeti možnost nadzora poslancev in v tem okviru naj tudi referendum pridobi večjo vlogo;

4. etično ravnanje je v politiki ključno za uspešno upravljanje države in temu ustrezno naj se ga tudi obravnava, drugače povedano: korupcijo in laž je treba iz politike pregnati.

Gornjim in podobnim usmeritvam politika praviloma ni naklonjena, kar ne preseneča. Če demokraciji naklonjeni večini tudi spričo tega nasprotovanja prenova demokracije ne bo uspela, ni težko predvideti, kaj naj bi tudi pri nas sledilo sedanjemu neoliberalnemu kapitalizmu.