Javno pismo slovenski predstavnici v SZO

Spoštovana mag. Vesna Kerstin Petrič, pišem vam javno pismo kot zdravstveni strokovnjakinji iz Slovenije, ki ima najbolj tesne povezave s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO). Vložili ste izjemno veliko energije, truda in prepričevanja slovenske javnosti o potrebnosti spreminjanja že leta obstoječih mednarodnih zdravstvenih pravil in sprejemanja povsem novega pandemijskega sporazuma – oba dokumenta prihajata na dnevni red skorajšnjega 77. zasedanja generalne skupščine SZO, ki bo potekalo od 27. maja do 1. junija v Ženevi. Gre za odgovor SZO na nedavno pandemijo covida, ki je po uradnih podatkih ameriškega Centra za kontrolo bolezni dosegla le 0,14-odstotno smrtnost, zdaj pa se že pričakuje nova epidemija; vprašanje je le, kdaj bo prišla, kot se je izrazil prvi človek SZO Tedros Ghebreyesus.

Delo SZO spremljam kot urednica zdravstvenih revij s področja rakavih in srčno-žilnih bolezni ter diabetesa vse od leta 1990, predvsem zaradi odličnega svetovnega programa za preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni Cindi. Ta program, ki je zelo dobro zaživel tudi v Sloveniji, je zdravemu življenjskemu slogu prisodil prvo mesto v preprečevanju prej omenjenih bolezni. Več kot trideset let smo med najnevarnejše dejavnike smrtnosti tako prištevali debelost, kajenje, visok krvni tlak, visok krvni sladkor in povišane maščobe. Tudi ministrstvo za zdravje je podpiralo programe preprečevanja diabetesa, raka, srčno žilnih bolezni in KOPB, ali kot jim tudi rečemo: bolezni življenjskega sloga.

Z nejevero in osuplostjo spremljam zdaj spreminjanje prioritet Svetovne zdravstvene organizacije, ki na prvo mesto očitno postavlja nalezljive bolezni, pri čemer se opira na precej trhle argumente, saj 0,14-odstotna covidska smrtnost pač ni primerljiva s smrtnostjo zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni, ki skupaj terjajo na letni ravni neprimerno več življenj kot katerakoli epidemija in so še vedno trdno na prvem mestu po smrtnosti. Samo diabetes s skupno blizu pol milijarde obolelih v svetovnem merilu daje zaradi srčno žilnih zapletov, povezanih s povišanim krvnim sladkorjem, celo armado bolnikov po možganski kapi, srčnem infarktu in ledvični odpovedi. Kako je ob teh številkah mogoče, da se globalne zdravstvene smernice tako spreminjajo in ni nič več važno, kako aktiven je kdo, koliko se odpoveduje prevelikim obrokom, ali je prenehal kaditi in za koliko je omejil število kozarčkov na teden? Ali bomo res dajali prioriteto nalezljivim boleznim v imenu epidemije, ki šele ima priti, in zanemarili kronične bolezni, ki pa so že desetletja med nami in pomenijo izjemno individualno in družbeno breme? Njihovo zdravljenje je v razmerah razpadajočega zdravstvenega sistema zelo vprašljivo, pri tem pa se vse napore vlaga v bolezni, ki šele prihajajo, kolikor lahko presodimo po skopih informacijah, saj potekajo vsa usklajevanja za človeštvo tako pomembnih dokumentov za trdno zaprtimi vrati.

Z vsemi dosedanjimi zdravstvenimi smernicami je skregan tudi model Enega zdravja (One Health), ki prihaja iz SZO in v isti žakelj tlači zdravje ljudi in živali. Kako boste na kopito »enega zdravja« nategnili družbeno neenakopravnost, ko pa so revni in deprivilegirani sloji veliko bolj zdravstveno ogroženi od drugih? In te družbenoekonomske razlike se žal samo še širijo in poglabljajo.