Galerija
Javnemu zavodu nočejo prodati (ene) knjige
Če cenite knjige v slovenskem jeziku, lahko naročite vsaj tisti 1 karton …
Te dni sem poskušala preko spleta za Knjižnico Andragoškega centra Slovenije naročiti knjigo. Foto Blaž Samec/Delo
Te dni sem poskušala preko spleta za Knjižnico Andragoškega centra Slovenije naročiti knjigo Nike – potovanje k boginji zmage založbe Učila International. Gre za spomine ustanovitelja športne znamke, znane po kljukici ali pišu, kot znaku pravi sam. Popularno biografijo nam je priporočila mag. Maja Novak, strokovnjakinja za spletno komuniciranje, ki nas izobražuje in nam svetuje, kako (uspešneje) tržiti ponudbo izobraževanja odraslih preko različnih spletnih kanalov.
Najbrž bom knjigo dejansko enkrat v prihodnje prebrala. V Knjižnici ACS pa je ne boste našli. Kako to? Ker nam je kot javnemu zavodu nočejo prodati. Ena večjih slovenskih založb se je namreč odločila, da poslujejo le s pravnimi subjekti, ki od njih kupijo vsaj za 100 evrov hkrati. Oziroma kot se je zapisalo mojemu sogovorniku: »Žal mi je, da je tako, vsa komplikacija z davčnimi blagajnami na enem sistemu (knjigarne) in e-računi na drugem (VPC odprema) za podjetja res ni ugodna.«
V redu, razumem, da za podjetje ni ugodno, kaj se je pa zgodilo s tistim starim rekom, da je kupec kralj? In da je vsak kupec pomemben, tudi če knjiga stane le 19,90 evra? Zadovoljen kupec pripelje še več posla; iz malega raste veliko.
»Če cenite knjige v slovenskem jeziku, pa upam, da lahko naročite vsaj tisti 1 karton …« Ta izjava me je pa razjezila. Seveda cenim knjige v slovenskem jeziku. Toliko jih imam doma, da jih ne spravim več na police. Tudi od omenjene založbe. Toda tu ne gre zame. In ne zanj.
Gre za to, da se gospodarske družbe izogibajo poslovanju z javnimi zavodi, ker zakon o javnem naročanju (leto 2015, spremembe in dopolnitve 2018) zahteva celo vrsto birokracije za porabo javnega denarja, tudi če gre za zelo nizke zneske. Rok plačila – 30 dni. Zakon, ki naj bi uredil poslovanje, onemogočal korupcijo in nepotizem, torej dosega nasprotni učinek – ne moremo do storitve/izdelka, če se prodajalec odloči, da nam je ne bo nudil, ker se mu ne splača.
O tem, kdo je za zadevo pristojen, sem na Tržnem inšpektoratu RS dobila odgovor, da finančna uprava, od tamkajšnjega inšpektorja pa, naj se vrnem na izhodiščno točko. Že v drugem koraku so me torej zasukali – temu še začarani krog ne morem reči.
»Predlagam, da še kaj dodate. Samo 1 knjige vam pa ne moremo dostaviti, podobno kot v trgovini ne morete kupiti samo 1 hrenovke, lahko pa pakiranje.« Naj vas popravim, spoštovani sogovornik. V vsaki trgovini je mogoče kupiti po en tovrstni mesni izdelek. Celo z e-računom. Seveda me je v tej izjavi zmotilo nekaj drugega – knjig in hrenovk pač ne bomo metali v isti koš. Če ne zaradi drugega, pač zato, ker imajo slednje omejen rok uporabe.
Saj razumem, gospodarstvo mora preživeti v teh težkih časih. Želela pa bi živeti v svetu, kjer bi bile knjige – naše največje bogastvo – prosto dostopne za vse, posebno za javne zavode, ki jih bomo zagotovo plačali, čeprav (šele) v tridesetih dneh, potem pa nudili naprej v brezplačno uporabo. Kajti pot k zmagi je tlakovana z znanjem in dobrimi odnosi.
Najbrž bom knjigo dejansko enkrat v prihodnje prebrala. V Knjižnici ACS pa je ne boste našli. Kako to? Ker nam je kot javnemu zavodu nočejo prodati. Ena večjih slovenskih založb se je namreč odločila, da poslujejo le s pravnimi subjekti, ki od njih kupijo vsaj za 100 evrov hkrati. Oziroma kot se je zapisalo mojemu sogovorniku: »Žal mi je, da je tako, vsa komplikacija z davčnimi blagajnami na enem sistemu (knjigarne) in e-računi na drugem (VPC odprema) za podjetja res ni ugodna.«
V redu, razumem, da za podjetje ni ugodno, kaj se je pa zgodilo s tistim starim rekom, da je kupec kralj? In da je vsak kupec pomemben, tudi če knjiga stane le 19,90 evra? Zadovoljen kupec pripelje še več posla; iz malega raste veliko.
»Če cenite knjige v slovenskem jeziku, pa upam, da lahko naročite vsaj tisti 1 karton …« Ta izjava me je pa razjezila. Seveda cenim knjige v slovenskem jeziku. Toliko jih imam doma, da jih ne spravim več na police. Tudi od omenjene založbe. Toda tu ne gre zame. In ne zanj.
Gre za to, da se gospodarske družbe izogibajo poslovanju z javnimi zavodi, ker zakon o javnem naročanju (leto 2015, spremembe in dopolnitve 2018) zahteva celo vrsto birokracije za porabo javnega denarja, tudi če gre za zelo nizke zneske. Rok plačila – 30 dni. Zakon, ki naj bi uredil poslovanje, onemogočal korupcijo in nepotizem, torej dosega nasprotni učinek – ne moremo do storitve/izdelka, če se prodajalec odloči, da nam je ne bo nudil, ker se mu ne splača.
O tem, kdo je za zadevo pristojen, sem na Tržnem inšpektoratu RS dobila odgovor, da finančna uprava, od tamkajšnjega inšpektorja pa, naj se vrnem na izhodiščno točko. Že v drugem koraku so me torej zasukali – temu še začarani krog ne morem reči.
»Predlagam, da še kaj dodate. Samo 1 knjige vam pa ne moremo dostaviti, podobno kot v trgovini ne morete kupiti samo 1 hrenovke, lahko pa pakiranje.« Naj vas popravim, spoštovani sogovornik. V vsaki trgovini je mogoče kupiti po en tovrstni mesni izdelek. Celo z e-računom. Seveda me je v tej izjavi zmotilo nekaj drugega – knjig in hrenovk pač ne bomo metali v isti koš. Če ne zaradi drugega, pač zato, ker imajo slednje omejen rok uporabe.
Saj razumem, gospodarstvo mora preživeti v teh težkih časih. Želela pa bi živeti v svetu, kjer bi bile knjige – naše največje bogastvo – prosto dostopne za vse, posebno za javne zavode, ki jih bomo zagotovo plačali, čeprav (šele) v tridesetih dneh, potem pa nudili naprej v brezplačno uporabo. Kajti pot k zmagi je tlakovana z znanjem in dobrimi odnosi.
Sorodni članki
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji