Gremo v kino ...

V osmi številki zvočnega časopisa Obzorje sem poslušal tekst Slavice Bukovec Zupanič, ki je opisoval njene občutke ob gledanju filma Prasica, slabšalni izraz za žensko. Premišljeval sem o tem, kdaj sem bil zadnjikrat v kinu. V takem pravem, kajti tisto, kar je ponavadi na televiziji, spremljam le na izrecno željo žene, ki mi hoče predstaviti film, ki ji je zelo všeč. Menda pa je bilo to takrat, ko so predstavljali film o Mladih levih in nekaj tednov poprej film, kjer so nastopali tudi Beatli z odlomkom s strehe, kjer so snemali ploščo Let it be.

Včasih pa sem bil reden gost v kinodvoranah, predvsem kadar so vrteli komedije in burleske, še pred tem pa Toma in Jerryja. Zadnji veliki film, ki me je impresioniral, pa je bil film o Mozartu, nekoliko manj pa potop Titanika.

Neka podobnost obstaja med ameriškimi, angleškimi in francoskimi filmi. Povsod dosti govorijo, tako da lahko tudi slepi ljudje vsaj delno zaznavajo potek filmske zgodbe. Ko pa se Slovenci lotimo filma, pa so stvari povsem drugačne. Malo govorijo in je vse skupaj delano na optičnosti in na mimiki. Morda je bilo nekoliko bolje v preteklosti, ko so snemali precej več partizanske tematike, tam je bilo nekoliko bolje. Tiste sem lahko gledal s svojimi očmi. Prav tako pa tudi Čapovi uspešnici Vesna in Ne čakaj na maj. Spomnim se, da so me neki sosedje poslali po karte, in ko so za to izvedeli še drugi, sem imel naročil najmanj za dvajset kart. Težko je bilo prepričati prodajalko, da jih ne kupujem zato, da bi jih preprodajal naprej in tako služil denar. Sosedje so mi dali nekaj drobiža, ker sem jim napravil uslugo, da jim ni bilo treba stati v vrsti nekaj ur.

Joj, kako smo se navijali tam na Miklošičevi cesti, ker smo kupovali karte za kino Union. Spomnim se, kakšne uspešnice so bili prav ti, o katerih govorim. Če se za trenutek spomnim Staneta Severja in še nekaterih drugih igralcev naše zlate dobe, se mi še sedaj zdi ganljivo prijetno.

No, in kaj gledamo danes? Prvo nedeljo v letošnjem maju je žena gledala film zvečer na prvem programu slovenske televizije in nekaj godrnjala. Zato sem prišel iz svoje sobe ter jo vprašal, kaj se jezi, pa je rekla, naj si le pogledam, kako so posneli kadre v gostilni. Bila je skoraj tišina in le včasih je nekdo rekel nekaj za moj okus nesmiselnega ... In ko sem poslušal oštirko, sem si mislil, ali se sploh ne zaveda, da njena vloga živi v svoji organski naravi.

Včasih pa sem bil reden gost v kinodvoranah, predvsem kadar so vrteli komedije in burleske, še pred tem pa Toma in Jerryja. Fotodokumentacija Dela: Press Release

Težko razložim ta pojem, saj ne vem, kdo od vas je že sodeloval v filmu ali vsaj obiskoval studio za igralce, ki je konec sedemdesetih in kasneje deloval v Ljubljani pod vodstvom bratov Vajevec. Torej Andreja in Janeza, ki je na žalost preminil prejšnje leto. No, za primer lahko navedem neki film izpred nekaj let, ko se scena godi v Mariboru, v nekem bifeju, in vsi govorijo po ljubljansko. Prav tako pa je bila pred leti na vrsti krajša nadaljevanka, ko so otroci prišli na počitnice k teti na morje in je teta govorila pristno ljubljanščino, prav tako pa njen mož in otroci. Torej, stvar ne zveni verjetno in na žalost tudi čutno ne.

Sam osebno sem sodeloval v filmu Jožeta Pogačnika z naslovom Naš človek in takrat sem lahko videl, kako igrata Miha Baloh in Vesna Jevnikar ... Ali pa ko smo približno isti čas snemali televizijsko dramo Dan kot vsak drug. Tam sem igral vodjo pevcev, ki nastopajo na pogrebih, le da smo se tokrat udeležili poroke. Tam je vse »štimalo«, kot se reče, in je bilo sodelovanje pravi užitek. Ampak pri zgoraj omenjenem filmu iz mariborskega bifeja pa sem se čudil, da je v tak način dela privolila tudi Milena Zupančič, ki je izkušena igralka. Ali igralci tu nimajo besede ali pa je režiser, morda režiserka, brez pravih izkušenj. Mislim, da gre za neznanje, in ne vem, ali so prav ti mladi ljudje kdaj slišali za Stanislavskega in za njegovo metodo poučevanja igre.

No, prav omenjeni Janez Vajevec je kar nekaj let obiskoval studio za igralce v New Yorku, kjer so skupaj delali tudi Brando, Al Pacino in drugi. Te izkušnje je prenašal na naše igralce, pa tudi na nas amaterje, ki pa nas je ta način dela zelo zanimal. Meni je prav v tistih letih postalo jasno, kaj je to igra in kaj je umetnost tako na splošno. Če bi bil mlajši, ko sem hotel vsaki stvari priti do dna, bi poiskal režiserja ali režiserko tega zadnjega filma, ki sem ga omenjal na začetku, in ga vprašal nekaj stvari. Vendar se ne grem več, ker nima smisla. Najbrž gre za novi čas in nove prijeme, ki so za nas, tiste, ki smo gledali filme v šestdesetih, čudni in nerazumljivi.

Podobne neumnosti moram včasih poslušati, ko moji hčeri spremljata na televiziji neke nadaljevanke o nekih kmetijah in družinskih zdrahah, ki niso niti na daleč podobne realnosti. Mogoče bom lahko nekoč vzdihnil, hvala bogu, da ne vidim in mi ni treba izgubljati energije z nesmisli. Pa saj je vsa tako imenovana umetnost podobna. Tudi pri literaturi se tiska toliko »gnoja«, da je škoda papirja.