Cineast, ki je znal pritegniti s svojo predstavo sveta

Slovenska kinoteka je dolgo čakala na prostor, v katerem bi lahko pokazala tudi negibljivo snovno dediščino, ki jo hrani. Po 24 letih je čisto nove razstavne prostore odprla lani oktobra z razstavo, posvečeno Federicu Felliniju. Pričujoča postavitev, ki so jo odprli 25. marca, je prva hišna samostojna razstava, ki jo je uredila kustosinja Špela Čižman. Kot se spodobi, so jo posvetili enemu od najpomembnejših ustvarjalcev v zgodovini slovenskega filma ter najbolj plodovitemu slovenskemu cineastu in avtorju Francetu Štiglicu.

Štigličevo leto smo sicer praznovali pred dvema letoma, ko je minilo sto let od njegovega rojstva. A za slavljenje velikega režiserja, ki s svojim delom v štirih desetletjih ni le obogatil nacionalne filmske dediščine, ampak je imel ključno vlogo tudi pri zasnovi profesionalnih standardov in razvoju sistema nacionalne kinematografije, je vedno pravi čas.

France Štiglic se je dobro zavedal pomena svojega prispevka k slovenski filmski zgodovini, zato je svojo s filmom povezano zapuščino v oporoki podaril Slovenski kinoteki oziroma takratnemu Slovenskemu gledališkemu in filmskemu muzeju. To gradivo je jedro razstave, ki osvetljuje režiserjevo ustvarjalno pot, njegovo kulturno in politično udejstvovanje ter pedagoško delo.
»Biti ustvarjalec – to je neizmerna sreča … Mimo osebne, družinske sreče je to najvrednejše, kar lahko človek doživi: dajati iz sebe nekaj drugim ljudem, pritegniti jih s svojo predstavo sveta, jih pripraviti, da se jokajo ali smejejo,« nas Štigličeve besede pozdravijo ob vhodu v sobane na Miklošičevi, v katerih se razprostre njegov svet.

Od spominov na to, ko je skozi laterno magico prvič videl gibljive sličice ilustriranih žabic, pa prvega stika z zaresnimi filmarji leta 1945, ko je kot asistent režije sodeloval pri snemanju sovjetsko-jugoslovanske koprodukcije V gorah Jugoslavije in gledal pod prste Ejzenštejnovemu učencu, direktorju fotografije Eduardu Tisseju. Spomini, pospremljeni z živo zvočno pripovedjo v prvi osebi, se ustavijo tudi v zagnanih mladostnih letih, ko so prostori za Unionskim platnom postali Štigličev drugi dom. Tam so nastajali filmski obzorniki, pri katerih je sodeloval kot scenarist, režiser in redaktor. Med njimi je z beneškim bronastim levom nagrajen Mladina gradi, ki si ga lahko na razstavi tudi ogledamo.


 

Od Benetk prek Cannesa na oskarje

S pritiskom na gumb nas pripovedovalčev glas nadalje popelje na prizorišče snemanja prvega slovenskega zvočnega celovečernega filma Na svoji zemlji (1948). Filmska ekipa je teden dni vsak dan lezla navkreber in se drenjala na skali nad prepadom, kjer ni bilo prostora več kot za dva človeka, a so po besedah režiserja »tam počenjali vse mogoče reči«, da je nastal uvodni antologijski prizor prvih slovenskih besed na filmu: »Stane, lej jo, našo grapo!«

S tem filmom se je Štiglic prvič uvrstil na canski filmski festival, kamor se je vrnil z Dolino miru (1956), ko se je potegoval za zlato palmo za režijo. Nagrado je takrat za najboljšo moško vlogo prejel ameriški igralec John Kitzmiller. Leta 1960 je z Devetim krogom kandidiral za oskarja za najboljši tujejezični film. Omenjeni filmi niti doma niso bili spregledani, čeprav tedanji kritiki z Dolino miru niso bili najbolj zadovoljni (filmu so očitali, da je premalo »slovenski«). A je Štiglic za režijo filmov Dolina miru, Deveti krog ter Balada o trobenti in oblaku leta 1962 zasluženo prejel Prešernovo nagrado.

Na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju je slavil večkrat, v letih 1960, 1961 in 1964. Leta 1976 so mu v Beogradu podelili nagrado Avnoja, najvišje priznanje SFRJ, leta 1978 je prejel Badjurovo nagrado.



Tem dosežkom in Štigličevi filmografiji (kinematografskih in televizijskih del, kot so tv-serije VOS, Bratovščina sinjega galeba in Mladost na stopnicah) skozi razstavo sledimo na panojih in plakatih, ki ponujajo osnovne vsebinske informacije, lepo jih dopolnjuje tudi nekaj razstavljenih filmskih rekvizitov in kostumov. Tako bo verjetno tudi za mlajše obiskovalce razstave zanimivo od blizu videti leseno piščalko, s katero partizanoma Danetu in Lovru kravžlja živce mali Peterček v komičnem partizanskem filmu Ne joči, Peter, ali pa (že nekoliko oguljeno) leseno črnsko punčko, ki jo mali Lotti izdela ameriški vojak Jim v Dolini miru. V vitrini stojita tudi kurentova maska iz Praznovanja pomladi (1978) in zelena obleka, ki jo je Olga Kacijan kot slepa Katica nosila v filmu Povest o dobrih ljudeh. V zadnji sobi, kjer je razstavljena tudi režiserjeva osebna osemmilimetrska kamera, se na večjem platnu izmenjujejo prizori iz njegovih omenjenih ključnih del.

Ob snemalnih knjigah, dopisih in osebnih pismih (med njimi je tudi prijazen pozdrav od gospe Kirk Douglas – igralčeve žene, ki se zahvaljuje za prijaznost, izkazano ob njunem obisku Ljubljane), razpostavljenih v vitrinah, ponujajo zgovoren vpogled v delo velikega režiserja tudi arhivski odlomki televizijskih intervjujev, v katerih se Štiglic pokaže kot elokventen, zbran, odločen, umirjen, premišljen in kritičen sogovornik s poetično dušo. Ti posnetki spomnijo na njegovo družbeno udejstvovanje, najsibo kot novinarja začetnika, igralca, režiserja in pozneje kot člana predsedstva SRS, kot predsednika Društva slovenskih filmskih delavcev, kot direktorja Viba filma, kot ministra za kulturo ali kot profesorja in dekana na AGRFT.



Ob razstavi je izšel tudi bogat katalog oziroma zbornik razprav slovenskih filmskih teoretikov različnih generacij (med drugimi Marcela Štefančiča, jr., Andreja Špraha, Petra Stankovića, Matica Majcna in Tine Poglajen), ki skozi navdihnjene analize motrijo »Štigličev touch«, ga umestijo v svetovni čas in prostor, razčlenjujejo znotraj mitologije naše družbe in prikažejo kompleksnost njegovega dela na področju slovenske kinematografije, kjer se je angažiral na preseku produkcije, reprodukcije, refleksije in pedagogike.