Vesne brez lastnika

Na tako rekoč simboličnem mestu, v Veliki dvorani hotela Union, kjer je bil nekoč kino, so podelili nagrade 23. festivala slovenskega filma. V težkem letu za film, ko bera zaradi nedokončanih filmov na festivalu ni bila reprezentativna, se je žirija odločila, da nekatere med pomembnejšimi nagradami ne bo podelila.

Žirija, v kateri so sedeli predsedujoči filmski kritik Matic Majcen, režiser Siniša Gačić, režiserka Katja Colja, teoretičarka Polona Petek in igralka Maja Sever, je imela letos zares nehvaležno in težko nalogo. »Ponavadi je naloga članov žirije, da izberejo odlične filme med dobrimi, tokrat pa je bila situacija drugačna, ker je bilo vnaprej jasno, da je selekcija močno okrnjena. Tako smo se ukvarjali z nenavadnimi dilemami in vprašanji, saj v nekaterih kategorijah, na primer za glavno žensko vlogo, sploh ni bilo filmov, ki bi tako vlogo imeli. Pogosto smo se spraševali tudi, kakšna sta sploh vrednost in namen vesne kot najbolj prestižne filmske nagrade v slovenskem prostoru. Ali ima nagrada smisel, če v določeni kategoriji tekmuje ‘samo en film’. Po drugi strani pa smo se spraševali, ali je prav, da filmarji, ki so dokončali filme, plačujejo ceno dane situacije,« je za Delo povedal Matic Majcen.

Debate članov žirije so bile žgoče in odločitve niso sprejeli soglasno. Šele glasovanje je na koncu odločilo, da v letu 2020 ne podelijo glavne nagrade, torej vesne za najboljši film festivala, niti za najboljši animirani film, režijo, scenarij, najboljšo glavno žensko vlogo in masko.




 

Najboljša celovečerec in dokumentarec

Sklepni večer se je sicer začel s podelitvijo Badjurove nagrade Konradu Koniju Steinbacherju za življenjsko delo na področju animiranega filma in filmske vzgoje, ob čemer se je komisija spomnila vseh njegovih dosežkov, ki so bili med festivalom na ogled tudi prek videa na zahtevo. V Unionski dvorani pa smo si ogledali tudi njegov najnovejši 13-minutni film Legenda o srečnem hribu, ki ga je končal letos.

Za najboljši igrani celovečerec 23. FSF je obveljal Ne pozabi dihati v režiji Martina Turka, ki se je žanra mladinskega filma lotil z namenom, da bi pripoved za mlade povzdignil na raven avtorskega filma – kar mu je tudi uspelo, je menila žirija. Vesno je za delo pri tem filmu prejel tudi direktor fotografije Radislav Jovanov - Gonzo, ki je, kot je poudarila žirija, v pridušenih barvah in z zadržanostjo senzibilno podčrtal silovita, a prikrita čustva in občutljive vezi med bratoma.



Najboljši dokumentarni film v številčni konkurenci letos je postal Antigona – kako si upamo! v režiji Janija Severja. Žirija je pozdravila njegovo ambicioznost in formalno ter intelektualno kompleksnost, s katero so se ustvarjalci velikopotezno lotili tem, ki segajo onkraj naših meja. Igralec Primož Bezjak, ki v igranem delu upodobi Kreona, je prejel vesno za glavno moško vlogo. Antični lik v sodobni različici upodobi z načrtno arhaičnostjo, je povedala žirija, »njegova hipnotična prezenca pa doživi vrhunec v kadru, v katerem se skozi kamero neizprosno zazre v Antigono, a hkrati tudi v oči in dušo gledalca, in ga prisili, da preizpraša svoj odnos do sveta, v katerem živimo«. Antigona je dobila tudi vesno za montažo (Miloš Kalusek) in nagrado društva slovenskih filmskih publicistov Fipresci.


 

Presežni prispevki v koprodukcijah

Najboljša igralka v stranski vlogi je postala Katarina Čas, ki je v slovensko-italijanski koprodukciji Paradise – novo življenje v tujem jeziku odigrala Klavdijo in kljub minimalističnemu igralskemu izrazu ustvarila polnokrven ženski lik. Časova je v glasbi, ustavrjeni za film tudi pela. Svoje delo sta v tem tragikomičnem filmu, ki ga je režiral tržaški režiser Davide del Degan, najbolje opravila tudi scenograf Niko Novak in kostumografka Polonca Valentinčič.



Gojmir Lešnjak je prejel vesno za najboljšega igralca v stranski vlogi v filmu Košarkar naj bo 2. »Z disciplinirano natančnostjo odmerja poante gegov in, čeprav gre za stransko vlogo, prepričljivo odigra ves spekter čustev, od zlobe in maščevalnosti do naklonjenosti glavnim junakom, ter tako znova potrdi, da ni velikih in malih vlog,« je poudarila žirija.



Najboljšo izvirno glasbo je ustvaril Marjan Šijanec v koprodukcijskem dokumentarnem filmu Vzorno vedenje, ki govori o obsojencih na smrt. Na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma je to delo romunskega režiserskega tandema Audriusa Mickevičiusa in Nerijusa Mileriusa, že prejel posebno omembo žirije. »Glasba v gledalcu vzbuja tesnobo ob soočenju z morilci, dramaturško stopnjuje napetost pripovedi, s svojim crescendom pa proti koncu sproži v nas celo odpuščanje,« pa je zapisala žirija na FSF.



Drama Sadeži pozabe Grka Hristosa Nikuja, ki je premiero doživela na beneškem filmskem festivalu, je zmagala v svoji sekciji med devetimi manjšinskimi koprodukcijami. S sodelovanjem pri tem filmu je Slovenija postala del tako imenovanega »grškega čudnega vala«. Nagrajena sta bila Sašo Kalan in Tom Lemajič, ki sta z zvočno podobo film dopolnila »na ravni onkraj besed in fotografije ter tako pomembno zaokrožila vrhunsko filmsko pripoved«.