Gospodu ministru in drugim rodoljubom

Najprej sem slišala radijsko novico in skoraj nisem verjela, da je res. Ko sem v Delu 6. junija prebrala, da je MNZ »odpravilo prepoved koncerta hrvaškega pevca Marka Perkovića - Thompsona, ki jo je izdala mariborska upravna enota«, sem zgrožena ugotovila, da se je to res zgodilo.

S tem dejanjem je minister odprl vrata za zakonito obujanje in širjenje ustaškega duha na Slovenskem. Tudi če bi se to zgodilo v imenu »svobode govora« in strpnosti do »drugače mislečih«, te skrajno sovražne ideologije ni mogoče ločiti od krvave prakse v času obstoja NDH. Geslo »za dom spremni«, ki je kot simbolno netivo povezovalo hrvaške »domoljube« v etničnem in političnem čiščenju »doma« v letih 1941–1945, se je v RH ponovno udomačilo po letu 1991. Pojoči Thompson pri tem ni nedolžen.

Ob možnosti, da bi ta pevec (po dveh prepovedih) nastopil v Sloveniji, se mi je ob mislih na vse grozote ustaškega reda porodilo vprašanje za ministra, ki bi v prvi vrsti moral skrbeti za ustavno zagotovljeno pravno in moralno (antifašistično) varnost v državi; vprašanje, ki bi ga v imenu obrambe človečnosti in zavračanja fašistične, nacistične in ustaške ideologije ter prakse postavila v imenu žrtev lahko katera koli oseba po koncu druge svetovne vojne.

Kako si drznete, bi vas vprašal Simon Wiesenthal; kako si drznete, bi z grozo v očeh zapisala vprašanje Diana Budisavljević, ki je iz ustaških krempljev rešila več kot deset tisoč otrok, kako si drznete, bi vas nemo povprašalo 53.626 otroških in več sto tisoč odraslih žrtev. Kako si drznete, vas končno sprašujem sama, zgrožena ob nedavni vesti; ali ste pozabili, kaj pomeni ustaštvo, ali pa morda sploh niste seznanjeni s tem pojavom? Kakor koli, naj vas seznanim samo z nekaj drobci iz (rodoljubnega) ustaškega delovanja, ki ni bilo prizaneseno tudi mnogim Slovencem in ki je celo po ocenah nacističnih odločevalcev presegalo vse meje (v množični industriji smrti).

O ustaškem delovanju Uki Goni (Resnična Odessa, 2006, str. 212, 213) npr. ugotavlja: »Toda nad razsežnostmi krvave morije na Hrvaškem so bili zgroženi celo predstavniki nacistične vojske. Avgusta 1941 je urad predstavnika nemške vojske generala Edmunda Glaisa von Horstenaua iz Zagreba poročal v Berlin, da je '200.000 Srbov padlo kot žrtev živalskega nagona, ki ga podžigajo vodje hrvaških ustašev'. 17. februarja 1942 je Himmler prejel natančno poročilo o 'krvoločnosti ustaških enot na Hrvaškem proti srbskemu prebivalstvu'. Agenti so mu poročali, da ustaši opravljajo svoje zločine na 'zverinski način, in to ne le proti polnoletnim moškim, temveč še zlasti proti nemočnim starcem, ženskam in otrokom. Hrvati so sadistično mučili in poklali že blizu 300.000 pravoslavcev.'«

Kot ponazorilo prevladujoče zverinskosti še en drobec. Italijanski zgodovinar Marco Aurelio Rivelli, ki je dvajset let raziskoval ustaške zločine, podrobno razkriva in potrjuje (Nadškof genocida, 2007, str. 70, 71) nemške ugotovitve o zverinskosti: »V Korenici so ustaške enote 22. avgusta [1941] mučile in ubile na stotine Srbov. Nekatera trupla so imela odrezane nosove in ušesa, druga so imela pod nohte zataknjene igle. Vsem žrtvam so iztaknili oči, ki so jih ustaši hranili kot srhljive trofeje.

Angleški zdravnik L. Rogers je o tem pričal: 'Pobral sem torbo (enega od ustaških veljakov, ki so ga ujeli partizani, op. ur.) in jo odprl. Najprej sem mislil, da vidim polže brez hišic, ko pa sem natančneje pogledal, sem ugotovil, da je šlo za človeške oči.'«
Verjetno ti drobci zadoščajo za trditev, da ustaštvo ni bila le ena struja »drugače mislečih« in da se vseh žrtev ne more pripisati le Jasenovcu. Do konca vojne je bilo ustaških žrtev (po oceni verodostojnih raziskovalcev) najmanj 700.000. Zato je oživljanje takšnih »drugačnih misli« in njim ustreznega gesla »za dom pripravljeni« nesprejemljivo in žaljivo tudi za večino prebivalstva v Republiki Sloveniji. Ministru Hojsu in podpornim rodoljubom še enkrat glasno: »Kako si drznete!«