Giovanni in Ivan, dobra soseda

Živela sta soseda, veleposestnik Giovanni in mali kmet Ivan, ki sta od prednikov podedovala kopico neporavnanih računov.

Toda spoznala sta, da kuhanje zamer in vznemirjanje potomstva ni v duhu modernih časov. Sklenila sta, da si sežeta v roke. Že napol pozabljene in na glavo obrnjene podrobnosti o vzrokih in posledicah sporov sta odrinila na stran. Na primer, da je Giovanni Ivanu požgal hišo, mu prepovedal v šolo, ukradel prihranke, pomendral njive ter mu polomil kosti in iztrgal jezik, medtem ko je Ivan, sit davljenja in stiskanja v kot, lepega dne Giovannija srdito odrinil in mu izbil zob. Enega za sto in več, kolikor so jih njegovim prej izbili Giovannijevi.

Kljub tem obrobnostim, ki se jih soseda spominjata vsak po svoje in bi bilo o njih dobro še prej reči kakšno skupno besedo, kot so svetovali staroste, sta pogumno pohitela. Strinjala sta se, da je za pošten stisk rok – čeprav je Giovanni Ivana še pred kratkim grdo zmerjal in se oziral po njegovem imetju, kar ga je še ostalo – dovolj, da Ivan dobi nazaj pravzaprav svojo hišo, iz katere je bil izgnan z ognjem in palico. In da premeteni Giovanni skozi zobe iztisne priznanje, da vse, kar je venomer govoril o zaostalosti in krvoločni divjosti soseda, le ni ena sama čista resnica. Ivan pa bo s sklonjeno glavo priznal nekaj, za kar oba vesta, da ne drži. Drugih malenkosti na račun od jutri bolj prijaznih pogledov čez plot pa da ni vredno omenjati.

In sploh bosta pobotana soseda ta pravično uravnovešeni dogovor samo podpisala. Izpolnil se bo, ko bo Giovanni uredil, kar še mora urediti. Ne seveda čisto takoj, ker se ne da. Ivan bo potrpel, kot je že večkrat. Nekaj let gor ali dol ...