»Širimo zavest o večkulturnosti«

Tantadruj je junak v istoimenski noveli Cirila Kosmača, ki se mu zdi, da mora umreti, in prek tega odpira vprašanje o svobodi in sreči. To prispodobo primorskega pisatelja so vzela za svojo vsa tri primorska gledališča – Slovensko stalno gledališče Trst, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica in Gledališče Koper. Tako je nastala nagrada tantadruj, ki jo je letos za življenjsko delo prejela Katja Pegan, režiserka in direktorica Gledališča Koper.
 

Pred desetimi leti ste pravzaprav bili pobudnica te nagrade. Kako danes gledate nanjo?

Mislim, da nam je bil tisti čas naklonjen, saj sta bila umetniška vodja v Novi Gorici Ira Ratej in v Trstu Primož Bebler, ki sta razumela to povezovanje primorskih teatrov v istem kulturnem prostoru. Ta nagrada je imela jasno sporočilo in ga ima še danes – da primorski teatri delajo veliko in dobro, zato si zaslužijo poseben fokus. Želeli smo si, da bi se prek te nagrade doživeli kot skupno fronto, predvsem pa, da bi tako preverili svoje delo.
 

Koprsko gledališče je v tej družbi najmanjše in najmlajše. Tu, za razliko od drugih slovenskih večjih mest, ni zaživelo nacionalno gledališče.

Da bi zadostili zahtevam nacio­nalnega gledališča, mora biti najprej izpolnjen pogoj o močnem gledališkem ansamblu, da sploh zmore igrati ustrezen repertoar. Če smo šele leta 2000 dobili poklicno gledališče, je to tudi odsev tukajšnjega prostora, ki očitno do takrat tega ni potreboval. Na prelomu tisočletja je očitno nastopil primorsko buditeljski čas, le leto dni za nami so ustanovili Univerzo na Primorskem. To je bil trenutek gospodarskega razvoja, splošnega dviga izobrazbene ravni, stanja duha in samozavedanja. Do takrat se je Koper identificiral z vlogo industrijskega središča. Do danes se je mesto razvilo v turistično destinacijo, česar v preteklosti nihče ne bi verjel. K temu sta hkrati pripomogli obe kulturni oziroma izobraževalni instituciji. Po drugi strani je bila ustanovitev nacionalnega gledališča v Novi Gorici politično dejanje. Za to je zaslužen predvsem Sergij Peljhan, ki je ves čas sistematično deloval za ta cilj.
 

Če se vrneva k nagradi. Kaj pomeni­ vam?

Razumem jo kot nagrado, namenjeno vsem, ki so v Kopru hoteli in si upali, ampak niso imeli sreče, da bi vzpostavili profesionalno gledališče. Če se ne zavedaš, da stojiš na ramenih nekoga drugega, ne boš videl daleč. V Kopru je med letoma 1951 in 1953 delovalo polprofesionalno gledališče, slovenska in italijanska drama, nato je med letoma 1954 in 1957 delovalo samo slovensko gledališče, a so tudi to ukinili. Dejstvo je, da je to bil čas velikih političnih in družbenih sprememb, ko so se iz mesta odselili meščani, ki so bili Italijani, in še ni bilo novega gledališkega občinstva. Leta 1964 je naš profesor z gledališke akademije Marko Marin tu ustanovil Gledališče mladih, v katerem so nastopali študentje Boris Cavazza, Milena Zupančič, Jerca Mrzel, Svet­lana Makarovič in drugi, a prav tako ni preživelo. Pozneje se je za koprsko gledališče zelo trudil tudi pokojni Brane Kraljevič, uspelo je šele nam. Nagrada je od vseh teh ljudi in počaščena sem, da sem jo prejela jaz.


 

V skoraj dveh desetletjih vodenja gledališča ste namenili velik poudarek vzgoji občinstva, predvsem otrokom.

Začeli smo z odrskim mojstrom in garderoberko, vse drugo smo morali vzpostaviti na novo. Imam pionirskega duha in kot nekdanja umetniška vodja v Novi Gorici sem se pri Sergiju Peljhanu marsikaj naučila. Nisem pa mogla kar prenesti vzorca v Koper. Predvsem zato ne, ker je tukaj večkulturni prostor. Potrebovala sem torej sodelavce s prav tako pionirskim duhom. Boris Cavazza je bil recimo takšen. Prišel je in se v Kopru tudi upokojil. Pri gledališki produkciji smo se lahko naslonili na Primorski poletni festival, ki je zaživel sedem let pred tem. Sistematično se je bilo treba lotiti oblikovanja občinstva. Povezala sem se s šolami in začeli smo delati otroške predstave. Iz tega se je razvil celoten sistem, od Svetilnika – mreže obalnih kulturnih organizacij, ki se ukvarjajo s pedagoško dejavnostjo, do zaposlitve pedagoginje v gledališču. Velik uspeh se nam zdi tudi, da ima kar petsto otrok naš dijaški abonma. Otroci prek gledališča spoznavajo družbeno aktualne teme, hkrati smo poskrbeli za njihov stik s tem prostorom, v katerega so se rodili. Redki imajo tu korenine, a jim kljub temu želimo privzgojiti spoštljiv odnos do tega mesta, njegovih palač in kulturne dediščine. Hkrati je imel ta prostor v zgodovini in danes močen večkulturni značaj. Mi se s tem identificiramo in zavest o tem širimo naprej.


 

Je večkulturnost v ospredju tudi pri pripravi repertoarja za odrasle?

Vsako leto naredimo štiri predstave za odrasle in dve za otroke, pri čemer naš večerni abonma vključuje tudi gostujoče predstave, saj nas je premalo, da bi delali več. Naše predstave večinoma odsevajo prostor, v katerem delujemo, in so zato včasih tudi večjezične. Pri ustvarjanju predstav se povezujemo z drugimi primorskimi gledališči pa tudi gledališči v Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem ... Uporabljamo narečja, prevajamo italijansko commedio dell'arte – seveda za naš prostor in naš čas –, ki nam je gotovo bližje kot nekomu, ki živi dlje od zahodne meje. Tudi italijanščina nam ni tuja, ali pa mediteranski temperament. Tako nastanejo predstave, kot je Barufe, ki je pobrala številne nagrade na festivalih, in jih ne nadnaslavljamo, saj bi se s tem izgubil pomen. Ali pa Ventilator Jake Ivanca, ki je nastal v koprodukciji z Madžari in je narejen v slovenščini in madžarščini.
 

Bili ste pobudnica in prva umetniška vodja Primorskega poletnega festivala (PPF), ki ste ga pred leti vzeli pod gledališko streho.

Ko smo začeli delati PPF, je bila naša ambicija, da bi to postal profesionalni festival. Še se spomnim naslova intervjuja takrat v Primorskih novicah – Ali bo Koper drugi Dubrovnik? Življenje je te načrte obrnilo na glavo. Odšla sem v Novo Gorico, festival je prevzel Brane Kraljevič, za njim pa Primož Bebler, ki ga je dvignil na višjo raven, takrat se je začelo tudi sodelovanje z gledališči nekdanjih jugoslovanskih republik. Ko sem se vrnila iz Nove Gorice, se je pokazalo, da je čas za ustanovitev gledališča, hkrati je PPF zašel v finančne težave. Odločila sem se, da bomo v okviru gledališča prevzeli to breme, ki nas je tudi močno izčrpalo. A se je na koncu vendarle pokazalo, da je to najprepoznavnejša kulturna blagovna znamka na Obali, v katero so danes občine pripravljene vlagati ter se okoli nje povezovati.
 

S kakšnimi izzivi se danes srečuje koprsko gledališče?

Ob ustanovitvi smo predvideli, da bomo po desetih letih delovanja imeli osem igralcev. Obrnilo se je skoraj še enkrat toliko let, pa imamo komaj štiri. Če samo pogledam, koliko mladih je odraslo s koprskim gledališčem, in ti bodo kmalu to okolje, pa tudi gledališče samo, izpostavili novim zahtevam. Gledališče namreč zagotavlja artikulacijo misli, kar kot družba čedalje bolj potrebujemo.


 

Kakšno je vaše dojemanje skup­nega primorskega prostora?

Recimo, da živim že dovolj časa, da nimam samo vpogleda v to, kar je zdaj, ampak tudi v tisto, kar je bilo nekoč. To je vselej reakcija na prejšnje obdobje. Če smo imeli v preteklosti veliko vizij, ki smo jih uresničevali, sledi obdobje, ko si bomo malo spočili, potem pa bo spet čas za graditev … Gre za kolobarjenje in vprašanje je le, na katerem delu te krožnice se človek znajde. Obala ima strahovit potencial v toleranci, širini in odprtosti, a se pozna, da je premalo ambiciozna, da dolgo ni imela potrebe po kulturnih institucijah. Tu nastopi vloga univerze, s katero se spet nismo dovolj identificirali, in z njo ne delamo lepo.
 

Uporabljate izraz Obala in ne Istra …

… lahko je tudi Istra, čeprav se mi zdi, da Obala pomensko zaobjame njen mestni, urbani del.
 

Je antifašizem skupni imenovalec primorske identitete?

Vsekakor. Primorci so se bili pripravljeni boriti in umreti, da bi lahko govorili slovensko.
 

To sicer ne velja za obmorski del …

… ta del je bil pod Italijani, to vemo. Na neki način je čudno, da v povojnem času tu niso vzpostavili institucij, kot sta univerza ali gledališče … no, poskrbeli pa so za časopis, radio in televizijo, morda so mislili, da je to dovolj. Zanimivo, če se vrnem na začetek: ti ljudje, ki so se identificirali z antifašizmom, so po drugi strani sprejeli in spoštovali večkulturnost tega prostora. To velja tudi za moje starše, ki so se sem preselili. Se pravi, da se da tako živeti. Prav zato je to edinstven del naše domovine! Ko smo delali predstavo v madžarskem jeziku – Mikve – z novosadskim gledališčem, ki je pospremila tudi podelitev tantadrujev, sem živela med tamkajšnjo madžarsko manjšino. Ugotovila sem, da pri teh ljudeh, ki kot manjšina ostanejo v svojem zgodovinskem prostoru, kar velja tudi za Italijane pri nas, ohranjajo svojo narodnost samo še skozi kulturo. Ko je bil PPF v strašljivi finančni situaciji, se lahko za preživetje zahvali zlasti prispevku italijanske skupnosti.