Doprsni kip Jožetu Pučniku in sprenevedanje

Pred dnevi sem dobil prijazno Janševo vabilo za udeležbo pri odkritju spomenika Jožetu Pučniku na Brdu, saj bi Pučnik 9. marca praznoval devetdeset let.

RTV mu je zvečer posvetila posebno oddajo, kar je gotovo prav. Njegova pot je znana, po zaporu zaradi članka o zemljiškem maksimumu je odšel v Nemčijo. Vrnil se je tik pred osamosvojitvijo in postal najpomembnejši zagovornik in idejni nosilec osamosvojitve, predsednik Demosa in poslanec. Ob kratkem obisku pri soprogi in sinu je v Nemčiji 11. januarja 2002 umrl. Njegov truplo so prenesli v Slovenijo in ga tu pokopali v šest mesecev kasneje.

Najbrž sem vabilo dobil, ker sem bil ustanovni član SSDZ; ustanavljali smo jo v K4 v času Franceta Tomšiča, ki pa ga SDS pozablja, čeprav je bil on pravi oče stranke. Pučnik je postal predsednik stranke kasneje, bolj kot s stranko se je ukvarjal z Demosom. S Tomšičem in Pučnikom sem prijateljeval, dobro pa sem poznal tudi Pučnikovega brata, ki je bil poslanec kmečke stranke.

A naj grem k stvari. Janez Janša je bil v času Pučnikovega pregnanstva še navdušen komunist, Peter Jambrek, ki je med tistimi, ki so slavili Pučnika na oddaji, pa je bil partijski sekretar na pravni fakulteti, ko je ta obračunavala s Francetom Bučarjem. O drugih vem manj, mislim pa, da se večina med njimi pred 1990 ne bi strinjala z njim.

Pučnikova usoda je bila tragična zaradi izdajstev ljudi, katerim je zaupal. Zato je bil v zadnjih letih, ko ga je iz stranke izrinil Janez Janša, precej zagrenjen. Z njim sem zadnjikrat govoril, ko me je pregovarjal, naj kljub Peterletovi zahrbtnosti ne zapustim vlade, čeprav je vedel, da me ne bo prepričal. Zapustil sem oboje; vlado in stranko, ki sem jo soustanavljal.

Precej pozneje se je socialnodemokratski stranki priključil Janša, ki je bil prej v SDZ in hitro izrinil Pučnika, ki ga zdaj slavi, stranko pa je spremenil iz socialnodemokratske v zdajšnjo skrajno desničarsko SDS. Seveda je jasno, da tudi zdajšnje slavljenje Pučnika sodi med njegova predvolilna orožja.