Dogodek leta: aktivistkine solze

Delo je 31. decembra na 11. strani objavilo kolumno Mojce Pašek z naslovom Dogodek leta: aktivistkine solze.

»Nika Kovač je pred dnevi na serijo žalitev in diskreditacij odgovorila tako, da se je namesto za defenzivo ali serijo kontradiskreditacij odločila za objavo svoje objokane podobe na družbenih omrežjih ter s tem podala eno moralno najbolj jasnih izjav v letu moralne megle. Varuhi vrednot in pridobitev tranzicije slutijo, medtem ko fantazirajo o epskem razplodu slovenskega naroda, da jih čisto počasi odnaša resnična demografija, ta neizprosna veja statistike, ki jo poganja biologija in govori o počasnih spremembah, o čisto počasnem odmiranju starega in vznikanju novega. Srečen novi fajt, tovariši!« zaključi Delova kolumnistka Mojca Pišek pripoved o Niki Kovač, ki je v e-oblak poslala svojo objokano podobo. To naj bi bil po njenem dogodek leta.

Kako banalno, bosta verjetno spet čivknila Gregor Golobič in Janez Janša. Bila sta le vrh ledene gore tistih, prvi z leve, drugi z desne, od vseh, ki so jo zasuli z žalitvami in diskreditacijami, ker se je kot direktorica Inštituta 8. marec distancirala od vse aktualne politike. Delovi bralci pa naj bi Niko celo predlagali za osebnost leta.

Vredno je prebrati to kolumno, pa ne le enkrat, a le tistim, ki jim ni vseeno za stanje, kot ga imamo, in za prihodnost, ki niso le navijači levih ali desnih ali sredinskih, ampak jim je mar za ljudi in naravo. Nika je bila lani vidnejša figura ob referendumu za zaščito voda, ki je dosegel skoraj plebiscitarni rezultat. Vsa (razcepljena in skregana) politika na volišče ne pritegne niti polovice volilnega telesa, in še ta je v glavnem razcepljen na »fifti-fifti«. Nika jih še nima 30 in si ne želi oblasti. Zagrizeno pa dela za ljudi. Zato je trn v peti vsej (razklani) politiki.

V isti številki Dela se novinarka Polona Malovrh na 12. strani razpiše o novi normalnosti pod naslovom Čas je za optimizem ali vse bo še dobro. Zanimivo! Opira se na mnenje psihiatra dr. Mirana Možine, ki pa le misli malo drugače: Pandemija bo premagana, je pa kot povečevalno steklo razkrila pravo krizo, ki se vleče že lep čas in kaže vse hujša zobe. Je rušilni pohod divjega, kobiličarskega kapitalizma, zaradi katerega je že pred veliko leti usahnil optimizem. Beda na eni strani (ujete družine v mrzlem gozdu med Poljsko in B. R. so le kaplja v morju zla) in vesoljski turizem najbogatejših na drugi, pa uničevanje narave, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst so dejstva. Hladno-vroče vojne se krepijo. Odnosi med velesilami in množico manjših sil (z atomskim orožjem) se zaostrujejo. Prevladal je pesimizem, upravičeno. A tudi če smo na vlaku, ki drvi v prepad, lahko še obstaja upanje. »Dokler še govorimo o kataklizmi, (…) naše upanje ne bo ugasnilo. Popoln mrak nastopi šele z uničenjem jezikovnega izražanja,« pove dr. Možina. Optimizem in pesimizem bi bilo dobro potisniti na stran, ker že poznata prihodnost, zato nas omrtvičita. Je pa optimizem boljši, ker dokazano krepi imunski sistem. Pravo je upanje, pravi dr. Možina. To nas mobilizira za akcijo in morda najdemo rešitev.

Civilizacije nastajajo, zacvetijo, dozorijo in propadejo – kot vsi živi organizmi. Ni razloga, da tudi z našo ne bo tako. Lahko smo optimistični, ko je kriza, in si mislimo, bo že kako, saj nas nesreča ne more doleteti. Opiti z optimizmom lahko kmalu propademo. Pesimistični tudi ničesar ne ukrenejo, ker se ne izplača, saj vedo, da bo kmalu vsega konec, in trpijo, dokler živijo.

Lahko pa upamo in se borimo! Ne z orožjem, ampak z ljubeznijo. Razdvajajo nas in širijo sovraštvo med nami tisti, ki želijo živeti na naš račun in račun narave; s pohlepom, tako da kopičijo bogastvo in moč, ki postaja vedno bolj rušilna in bo na koncu uničila tudi njih! Dragi obsedenci z bogastvom, spreglejte, prosim! Samo ta planet imamo in drug brez drugega ne moremo. Različni smo si, kar je prav; a lahko smo si bratje in tovariši, ali sovražniki; sodelujemo ali tekmujemo med sabo (konkuriramo). Lahko smo ljudje ali banda.

Tu je novo leto in novo upanje! Tu je Nika in še mnogo takih je! Srečno!

Anton Pelko,

Grosuplje