V kolumni preberite: 

Zimske dni preživljam v Braziliji, res pa je, da se je v deželah pod ekvatorjem komaj začelo poletje. Božiček v največji katoliški državi po številu vernikov nosi kratke hlače in majico brez rokavov. Brazilcev je precej več kot Slovencev, zato nobenemu brazilskemu desničarju ne pade na pamet, da bi napovedal 50-odstotno rast populacije. Več ljudi pomeni več revnih in revni tradicionalno volijo levico. Če bi bilo Brazilcev 300 milijonov, bi še vedno bili ena najmočnejših držav na svetu, če bi bilo Slovencev tri milijone, bi še vedno bili ena najmanjših in najmanj pomembnih držav na planetu. Razen tega je med državama več podobnosti kot razlik. Brazilci se, podobno kot Slovenci, pripravljajo na najpomembnejše volitve v zgodovini države, ki bodo pol leta za slovenskimi, oktobra 2022.

Brazilija je v treh letih, odkar jo vodi desničarski populist Jair Bolsonaro, nazadovala v vseh pogledih: ekonomsko, socialno, v zagotavljanju človekovih pravic in po mednarodnem ugledu. Podobno kot Slovenija, kjer je skrajno desna vlada Janeza Janše za vse to potrebovala le slabi dve leti. Ni naključje, da sta tako Bolsonaro kot Janša oboževalca Donalda Trumpa in militaristične politike Izraela. Oba sta ljubitelja vojske, oboroževanja in vladanja s trdo roko, oba sta obremenjena z zgodovino: Bolsonaro ne skriva svoje ljubezni do vojaške diktature, pod katero so Brazilci živeli med letoma 1964 in 1985, nekdanji dobri kumrovški učenec se je na pamet naučil režimskega načina mišljenja. Oba sta za narod in tradicijo, razen ko pride do mednarodnega kapitala. Politične točke nabirata s poceni triki: nasprotovanjem sekularizmu, pravicam žensk, porokam istospolnih partnerjev, politikam vključevanja, etničnim manjšinam, humanističnemu izobraževanju, kulturi in umetnosti. Vsak zase je kameleonski lik, fenomen politične evolucije, simptom svojega časa, ideološki frankenstein. Nobena od držav ni izjema: bolsonarizem in janšizem sta ena in ista stvar. Vzpon desničarjev ni lokalna zadeva demoralizirane nekdanje socialistične Evrope, ampak je globalni pojav: desnica povsod prepozna svojo priložnost, ko divji kapitalizem opustoši prej znani in varni svet.