V kolumni preberite: 

Slovenska družba se po 30 letih od ustanovitve države vleče skozi svoje najbolj moraste sanje, ki jih sestavljata neobvladana epidemija in globoka politična kriza, od začetka katerih bosta kmalu minili dve idilično sinhroni leti, med katerimi sta krizi druga drugo hranili. Obe sta družbo razkrili v vseh njenih šibkostih, negotovostih, obsesijah in strahovih. Družbeni krč je razkril nemoč kot temeljno občutje, ki definira sodobno slovensko izkušnjo. To, čemur v mirnejših časih pravimo iskanje novih obrazov, je nadomestilo hlepenje po avtoritetah, na katere bi lahko prenesli težo težkih odločitev. Na klice po moralni jasnosti družba v odgovor prejema dokaze povsem razmagnetenega racionalnega in etičnega kompasa politične in dela intelektualne elite. Kot rezultat si skrajno desničarski elementi čisto počasi in metodično podrejajo državo, v bolnišnicah pa medtem umirajo ljudje, ki jim je bila kot alternativa na voljo zaščita v obliki cepiva.