Dan OF (sicer) po Pahorjevo

Kaj je to z našim predsednikom? Najprej trdi, da je bil narodnoosvobodilni boj (NOB) državljanska vojna, potem pa v soboto, 27. aprila, ob prazniku upora proti okupatorju, v svojem govoru postavi moralni dvom na vlogo tvorcev NOB, ko izjavi, da »ne glede na vse to, kar je sicer spremljalo NOB (…), zaslužijo naše spoštovanje in občudovanje«, nato pa zabrede še v naslednji nesmisel: »Zgodilo se je, da se je osvobodilni boj prepletel tudi z bojem za oblast, v katerem je brat Slovenec dvignil roko nad brata Slovenca.«

Predsednik Pahor, kaj je tisto, »kar je sicer spremljalo NOB«, da lahko vi na (sicer) tako velik praznik, kot je dan upora proti okupatorju, postavljate dvome o vrednotah NOB? Ali morate res (sicer) vsak praznik, vsak spomin na velike dogodke v naši zgodovini omadeževati z dvomi in poskusi razvrednotenja? In zakaj? Vam je (sicer) res tako zelo pomembno mnenje zagovornikov izdajalcev, okupatorjevih sodelavcev? Kaj (sicer) res ne morete sprejeti, da je bila Osvobodilna fronta (OF) osrednja odporniška organizacija Slovencev v drugi svetovni vojni? Pri tem je (sicer) mišljen odpor proti okupatorju in njegovim pomagačem, izdajalcem slovenskega naroda, saj to so (sicer) tisti »brati Slovenci«, ki so izdali svoj narod in se postavili na stran okupatorja. Njihova dejanja je obsodil ves svet. No, zdaj pa preberite cel odstavek še enkrat, tokrat brez »sicer« v oklepajih, in stvari dobijo drugačen pomen, kajne.



Naslednje sprenevedanje pa je izjava, »zgodilo se je, da se je osvobodilni boj prepletel tudi z bojem za oblast (…)« in da je to »zaznamovalo sicer sijajno odporniško partizansko gibanje«. Spet »sicer«! Spet neki dvom v NOB! Zakaj sicer tisti »sicer«? In saj se vendar nismo borili za to, da bi se podredili oblasti, ki nam jo je namenil okupator, podprli pa so ga izdajalci. Mar naj bi po osvoboditvi pustili oblast njim, ki so se borili na strani okupatorja, izdali svoj narod, in njim, ki so zbežali iz države? NOB je bil priznan kot enakopraven partner v koaliciji zaveznikov, kar pomeni, da smo bili na strani zmagovalcev. Če te zmage ne bi bilo, ne bi bilo niti referenduma leta 1990, v katerem Pahor vidi predvsem priložnost za »celjenje ran«. Čigavih? Izdajalcev, ker jim nismo prepustili oblasti?

Dajte no, Pahor, temeljito premislite o lastnih besedah: »Od tedaj naprej smo zavezani k temu, da med nami iščemo tisto, kar nas povezuje. Da gradimo mostove spoštovanja …« Ker če boste nadaljevali v svojem slogu, ni daleč dan, ko bo NOB nekaj slabega, objokovali pa bomo okupatorja in njegove pomagače. Sicer?

Preberite tudi

Martin Premk: Partizani ne potrebujejo nobene sprave