Da ne bomo pozabili

Ob nedavnem svetovnem dnevu človekovih pravic sem v različnih medijih prebral več člankov o izbrisanih, pa tudi o zasluženo odlikovanih borcih za človekove pravice. Na moje presenečenje pa nikjer nisem zasledil niti omembe imena mag. Matevža Krivica, ki je bil skupaj s pokojnim Aleksandrom Todorovićem prvi, ki je opozoril na krivice, ki jih je Demosova vlada povzročila več kot 25.000 ljudem, ki so že pred osamosvojitvijo imeli stalno prebivališče v Sloveniji. Obstajajo namreč dokumenti, da je takratni minister za notranje zadeve Igor Bavčar vlado vnaprej obvestil o nameravanem izbrisu.

Kdo so bili takrat člani Demosove vlade, je seveda znano. V večini »zaslužni osamosvojitelji« – kot so bili Peterle, Janša, Bavčar, Jazbinšek, Umek, Pirnat itd. – ki bi si danes želeli muzej osamosvojitve, v katerem bi zanamcem prikazovali svoje zasluge za osamosvojitev. Kaj pa zločin zoper človekove pravice, ki so ga zagrešili z izbrisom kljub temu, da je bilo to v nasprotju s predhodno potrjeno temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS? V primerjavi s tem dejanjem je bil izbris muzeja osamosvojitve, ki ga je sprejelo ministrstvo za kulturo Aste Vrečko, zelo nežno dejanje.

Priznam sicer, da se v času boja z mlini na veter, ki ga je leta in leta vodil mag. Matevž Krivic, tudi sam nisem strinjal z njim, da je treba status izbrisanih priznati vsem, saj sem v praksi videl mnoge, ki so osamosvojitvi nasprotovali in so bili prepričani, da bo v spopadu zmagala JNA. O Krivičevi borbi za pravice izbrisanih bi se lahko povedalo marsikaj. Ne samo, da je vse delo opravljal »pro bono«, sam je prevzel prenekateri njihov strošek, vezan na zahtevane pravne postopke. Danes mag. Krivic svojo borbo nadaljuje na enak način, ko se bori z birokracijo za človekove pravice azilantov. Zagotovo vem, da bom z njegove strani prejel kritiko, ker sem si dovolil brez njegovega dovoljenja napisati ta prispevek, saj je Matevž človek, ki ne potrebuje hvale in priznanj. Torej borec za pravice zapostavljenih, ki se ne ozira na to, ali se bo zameril levim ali desnim.

Lepo bi bilo, če bi se predsednica Pirc Musarar kdaj spomnila tudi tistih, ki so bili začetniki borbe za pravice izbrisanih, in morda malo manj poudarjala, da je enemu od izbrisanih omogočila pridobitev državljanstva.