Zavajanje izbrisanih in javnosti

Lepo je, da se predsednica republike zaveda, da z izbrisom leta 1992 storjenih krivic izbrisanim ta država še zdaleč ni popravila. In tudi pogumno, da to tudi javno pove. S tem si bo sicer dvignila ugled in »politične točke« pri kakšni tretjini državljanov, toda hkrati znižala oboje pri izbrisanim nenaklonjeni (recimo) drugi tretjini – ob običajni neopredeljenosti ali indiferentnosti tretje tretjine. Zelo neodgovorno pa je zame to, da ob tem zavaja izbrisane in njim naklonjeni del javnosti, da so še vedno nerešeni deli tega problema (in to zelo veliki, nikakor ne samo tistih nekaj izbrisanih, ki še danes živijo tu brez papirjev) hitro rešljivi z novim zakonom, ki ga je sama poslala predsedniku vlade že oktobra lani, a ga ne on ne vlada nočeta »vzeti v delo«. S tem pa je predsednica republike ta politično, moralno in tudi finančno težki problem dejansko zlorabila kot sredstvo v svojem, tudi drugače za državo škodljivem prestižnem boju s predsednikom vlade.

Tudi on v mojih očeh v tem »petelinjem boju« sicer nikakor ni nedolžen – da se takega zakona, kot mu ga je »podtaknila« ona, v sedanjem političnem in finančnem položaju Slovenije preprosto ne more lotiti, pa je (ali bi vsaj moralo biti) ob njenih političnih in zlasti še pravnih izkušnjah popolnoma jasno tudi njej sami. Na to sem njo in njene sodelavce opozarjal vse prejšnje leto, ko se je ta zakon pripravljal, a zaman – interesi tega škodljivega prestižnega boja so prevladali. Žal ne le lani – ponovno letos, ob njenem odlikovanju domnevno vseh izbrisanih. (Dejansko – zakaj ne tudi izrecno? – pa le maloštevilnih aktivistov iz njihovih vrst, ki so za reševanje te problematike res veliko naredili.) Tudi to odlikovanje, podobno kot tisti Golobu podtaknjeni zakon, namreč množici izbrisanih vzbuja lažne iluzije, da jim je pa zdaj ta država končno pripravljena prisluhniti in res popraviti, kar bi bilo danes tu popraviti sploh še mogoče.

To bi bilo morda možno le, če bi za tak podvig sploh obstajala politična volja trenutno vladajočih političnih sil. Celo takrat, ko je ta politična volja pri njih vsaj do neke mere obstajala (npr. jeseni 2004 in nato 2009-2010), so bile te sile že takrat politično prešibke in žal tudi strokovno (pravno) nedorasle zapletenosti problema, tako da ga niso rešile, ampak so stanje kljub dobrim namenom dejansko še poslabšale – zdaj pa pri sedanjih vladajočih niti teh dobrih namenov in politične volje več ni, še zlasti pa ne sposobnosti, kako se problema pravno sploh lotiti. Tak zakon bi bil po vsebini za izbrisane seveda zelo dobrodošel – če bi ga sedanja oblast hotela in zmogla sprejeti. A ga ne bo ne hotela ne mogla, saj še tekočih ekonomskih, zdravstvenih, šolskih in drugih problemov očitno ni sposobna dobro in pravočasno reševati, kaj šele na mah rešiti tako hudo hipoteko iz preteklosti. Individualna soliranja dveh predsednic tu realno ne spremenijo nič, zmedo znotraj vladnega tabora le še povečujejo. Toda poleg tega preprečuje sprejetje takega zakona zlasti še to, da so njegove določbe nezdružljive tudi z nekaterimi dosedanjimi (zame že dolgo problematičnimi) stališči izbrisanim prvotno sicer naklonjenega ustavnega sodišča. Nanje se bodo z veseljem oprli politični nasprotniki izbrisanih, če bi ta povsem nerealni zakonski predlog zdaj nekdo vendarle spravil v zakonodajni postopek. Najnovejša odločba ustavnega sodišča (iz februarja letos) pa je najhujšo oviro popravi krivic izbrisanim, ki naj bi jo ta zakon odstranil, razglasila celo za skladno z ustavo! To povsem neverjetno sramoto sem sicer že predložil v presojo evropskemu sodišču za človekove pravice, a o njenem sprejetju v obravnavo še ni bilo odločeno. Šele morebiten uspeh v Strasbourgu bi morda (če ga ne bi Slovenija spet izigrala, kot je pred desetimi leti tistega glede odškodnin) lahko omogočil kakšen napredek pri tem vprašanju tudi tu doma. Dokler spet ne pride na oblast desnica, seveda.